Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Osmi marec z Rdečimi zorami (2980 bralcev)
Ponedeljek, 8. 3. 2010
Barbara D



Obiskali smo letošnji mednarodni feministični in queer festival Rdeče zore..

Obe izmed organiziranih diskusiji sta tako najverjetneje predstavljali presežek letošnjega festivala, saj sta si upali s feminističnega vidika analizirati družbene realnosti, ki presegajo ali pa se vsaj na videz ne tičejo spolnih delitev. Feminizem namreč ne bi smel biti omejen le na vprašanja moškosti in ženskosti in podobno. Takšnega femnizma pa pri nas takorekoč ni.

Osmi marec, dan žena. Dan žena, čestitke, ker si ženska. Osmi marec, dan žena. Vsako leta znova, vsako leto isto. Na eni strani o tem kako še vedno nismo enakopravne, nimamo enakih pravic in plač.. Ter na drugi, alternativni strani o tem kako kategoriji ženske in ženskosti sploh nista nekaj samoumevnega, kako obstaja še celo mnoštvo robnih, trans, queer identitet, ki so nerazumljene, zatirane, namenoma spregledane...

Vsebine slednjih polemik nam v taki ali drugačni obliki ter z vseh mogočih mednarodnih vetrov že enajst let prinašajo Rdeče zore z Metelkove. Letošnji program festivala morda na prvi pogled ni tako pritegnil kot prejšnja leta, predvsem pa je deloval okleščeno. K temu je kakopak pripomogel manko sredstev, ki pesti organizatorsko ekipo.

Dni pred zloglasnim osmim tretjim smo si tako ogledali plesno predstavo švedskega feminističnega performerskega kolektiva ÖFA-kollektivet, z naslovom I Ass Jazz ter gledališki performans I wanna be Maria v izvedbi firenškega gledališča Teatre des Sens. Prva se je s posmehljivo ironijo in pretiravanji uvarjala z bliščem in leskom broadwaysko obarvanih predstav ter videospotov popularne kulture. Svojo kritiko reprezentacije ženskih plesalk in ženskosti pa so navezale na lasten užitek v plesu in s tem razprle vprašanje izrabe njihovega užitka in plesnih radosti v komercialno-plitke namene. Zanimiv zastavek, ki pa je na trenutke deloval nekoliko razvlečeno.

Performans italjanskih gostij pa se je vrtel okoli device Marije kot vzora ženskosti, ki v vatikansko obarvanem okolju sploh prednjači. Skozi porogljiva uprizarjanja znanih upodobitev device Marije ter hkratna referiranja na transeksualne identitete so predstavo pripeljale do križanja Jezusa v ženskem telesu. Ob osredotočenosti na možnosti preseganja lastne želje po identifikaciji s figuro ustrežljive, a tudi močne Marije, smo dobili občutek, da določene teme žal niso bile speljane do konca.

Skok v galerijo Alkatraz, kjer bosta z razstavo The Queen of Eggs skoraj do konca meseca gostovali avstrijski ustvarjalki Elke Auer in Esther Straganz, pa se je izkazal za več kot zabavnega. Rdečo nit predstavljenih del predstavlja transformacija telesa, ki je umetnici vodila v igranje z mitološkimi podobami brazilskega bigfoota Mapinguarija in njegove prijateljice Kraljice Jajc. Ogromni falus, kosmata jajca, tako imenovana pussy ass ter hodeči klitoris, ki se gibljejo nekje med pravljično pošastnostjo in gnusom, razpirajo vprašanja telesnih mej ter njihovo vezanost na identiteto in poželenje.

Prijetno lahkoten, a poučen, pa je bil sobotnovečerni program v klubu Tiffany, ki je med drugim prinesel ljubljansko premiero kratkega dokumentarca Pornič z medvedom mlade produkcijske ekipe Dlake na jeziku iz Medvod. Zajebantsko-igriva študija s terena, ki je skušala zajeti trende v konzumaciji pornografije v naši dolini šentflorjanski in hkrati kritično presoditi tudi produkcijske trende v pornoindustriji, je dosegljiva tudi na svetovnem spletu.

Resnejši, diskusijsko obarvani del letošnjih Rdečih zor pa je zajemal predstavitev dela mednarodnega antifašističnega feminističnega kolektiva, ki vsakoletno pripravlja delovni tabor Uckermark v Nemčiji. Kolektiv osvetljuje pozabljeno zgodovino nekdanjega koncentracijskega in iztrebljevalnega taborišča za ženske, dekleta in partizanke iz Slovenije, Avstrije in Nemčije na način, ki noče zgodovine risati 'le' kot neprijetnega spomina, ki nas več ne zadeva.

Prizadeva si za tako imenovano odprto komemoracijo, ki ne enači nacističnega in socialističnih režimov ter ki v nasprotju z večino taborišč odprtih za javnost, ne igra na identifikacijo obiskovalcev z žrtvami, ki prinaša čustveno očiščenje in pozabo, ne pa resničnih sprememb.

Eden glavnih razlogov za pozabo taborišča v Uckermarku je, da so so bile v njem zaprte predvsem ženske, ki so bile označene za asocialne. Šlo je za upornice državnemu režimu; tiste, ki niso podpirale nacionalsocialistične ideologije; so hodile v nočne klube; se družile z Judi ali pa enostavno niso našle svojega mesta v družbi. Gre za to, da omenjena stigma operira tudi v aktualnih družbenih diskurzih tako v Avstriji kot Nemčiji, zato je soočanje z omenjeno zgodovino toliko bolj travmatično.

V nedeljskem popoldnevu pa so Zore pripravile še diskusijo o večplastni diskriminaciji migrantskih lezbijk in drugih žensk, ki se pač ne podrejajo heteronormativom. Na primeru nemške organizacije Las Migras so orisale situacije dvojne izključenosti tako iz večinske nemške družbe kot iz migrantskih etničnih skupin. Izpostavile so tudi še predobro poznane mehanizme izključevanja migrantov z risanjem nekakšnega spopada civilizacij v katerem naj bi migrantje ogrožali našo demokratičnost in liberalnost s svojimi 'konservativnimi' pogledi na žensko in ženskost.

Problem omenjenih navidez liberalnih evropskih politik ni samo v tem, da spregledajo lastne pogoje strukturne neenakosti, temveč da so hkrati utemeljene tudi na -kakopak zanikanem- materialnem izključevanju. Trdnjava Evropa stoji na ogromni mobilizaciji migrantske delovne sile za deficitarne poklice oziroma kar novodobnem suženjstvu.

Omenjeni diskusiji sta tako najverjetneje predstavljali presežek letošnjega festivala, saj sta si upali s feminističnega vidika analizirati družbene realnosti, ki presegajo ali pa se vsaj na videz ne tičejo spolnih delitev. Feminizem namreč ne bi smel biti omejen le na vprašanja moškosti in ženskosti in podobno. Takšnega femnizma pa -kot smo slišali od ene od organizatork festivala- pri nas takorekoč ni. Na eno oko bi ob dobrem dnevu lahko morda našteli par oseb, ki se za tovrstne pristope prizadevajo pa še te so najverjetneje v vrstah Rdečih zor. Komunikacija z in med akademičarkami, ki se ukvarjajo s tovrstnimi tematikami -četudi na okrnjen način- je še vedno porazna. Vse omenjeno pa je najverjetneje tudi razlog, da letošnji festival nekako ni uspel zares zaživeti.

Nocoj se festival zaključuje z dvema razstavama. Prve, v galeriji Kapsula z naslovom ArtFem.TV, kjer bo predstavljen kiberfeministični projekt Evelin Stermitz, ki želi osvetliti ženski prispevek k umetnosti skozi on-line umetniško platformo. Druga razstava v klub SOT 24,5 pa bo predstavila končne izdelke delavnice Socialdress pod vodstvom Mojce Pungerčar. Gre za poskus kreiranja oblačil, ki povezuje skupnost in se hkrati dotika vprašanj globalnih produkcijskih odnosov. Morda pa je to eno izmed mest, ki bi lahko v današnjem depresivno-recesijskem obdobju nudilo izhodišče za feministične analize in prakse

Med jutri in zorami se je klatila Barbara.

 



Komentarji
komentiraj >>