ODDAJA V CELOTI:



Napoved: naslednji torek ob 24.06 2. del: Onstran politike užitka: "-Uživaj!"

Del teksta tokratne oddaje:

O kakšni politiki govorimo, ko govorimo o politiki, ki noče imeti ničesar skupnega z drugimi politikami in ki celo izjavlja, da ni politika? Politika se na angleški Wikipediji definira zelo enostavno, kot »proces s katerim skupina ljudi prinaša kolektivne odločitve«. Kolektivna odločitev pričujoče skupine ljudi pa je ta, da nočejo predpisovati nikakršne odločitve, saj nočejo imeti nič s politiko. Tisto, kar jih druži ni politika, ampak plesišče; ekstremni plesni užitek transgresije subjekta v ekstatični izkušnji proizvajanja kolektivnega telesa: »Tretje telo pleše, izmakne se ideološki kritiki: padeš vanj ali pa te ne prizadene, vmesne poti ni.«, pravijo Bilwet. In če pri tem lahko govorimo o kaki politiki, potem je to politika telesa in občutkov, ki se formira skozi dotik, zvok in senzacije, in ki bo izdana, če jo bomo artikulirali v govor ali tekst; skratka, politika kolektivnega transa in ekstaze. Ali lahko torej govorimo o politiki užitka?

V eseju s simptomatičnim naslovom »Užitek kot državni zločin«, na katerega se tukaj opiramo, raziskovalec na področjih interneta in družbenih gibanj, Tim Jordan, jasno razlikuje med užitkom, ki je povezan s politiko [pleasure and politics] in užitkom, ki je politika [pleasure as politics ali pleasure-politics]. Primer za prvi tip aktivizma užitka bi bili recimo različni Live Aidi, torej dobrodelni in strankarski koncerti, ali pa dogodki podobni tistemu iz leta 1995, ki ga sam Jordan navaja, ko je bila množica z neke rejv zabave mobilizirana za blokado cestnega križišča v londonskem Camdenu zaradi doseganja določenega političnega cilja.

Za razliko od prvega tipa politizacije užitka, ko torej določena politika mobilizira užitek za svoje cilje, pa obstaja tudi drugi način njegovega aktivizma - ki je po Jordanu edini resnični aktivizem užitka - ko užitek ni več sredstvo za uresničitev kakršne koli politične ideje ali dejanja, ampak je svoj lastni cilj in sredstvo obenem. Gre za neke vrste neartikulirano politično dejanje, ki je imanentno samemu užitku, ki pa nima drugega cilja, kot da afirmira samega sebe – užitek namreč: »Med zvokom, razsvetljavo, drogami, časom, telesi in prostorom nastaja sistem odnosov, ki formira lastno politiko. Ta druga, bežna in pogosto skrita oblika užitka, je užitek kot politika ali politika užitka.«

Jordan razlikuje tri gonilne osi takšnega užitka-politike.
Prvič, smisel je enako emocija: »[…] kolektivna identiteta v politiki užitka je edinstvena [v primerjavi z drugimi družbenimi gibanji], ker v takšni politiki smisel ne obstaja skupaj z emocijo – smisel je emocija. V politiki užitka pomen ne vključuje občutek, ampak je občutek.«
Drugič, kolektivni solipsizem: »Pod kolektivnim solipsizmom mislim nezmožnost posameznikov, vseh njih, da artikulirajo, tisto iz česar sestoji njihova kolektivna identiteta. To je tisti 'kaj sem ti rekel', ki nikoli ne more biti izrečen.«
In tretjič, reakcija na represijo.

Glede slednjega bo mogoče zanimivo povedati, da sami izvajalci te in takšne »nepolitične« tehno glasbe postavljajo njene začetke v kontekst nemške glasbene avantgarde in uporniških gibanj s konca 60-ih let dvajsetega stoletja. Sam Jordan pa delno pojasnjuje rejv gibanje kot reakcijo na konzervativno politiko z obeh strani Atlantika v 80-ih in 90-ih in ga torej postavlja nasproti represivnim aparatoma reaganizma in thatcerizma: »Konservativni poskus okrepitve tega, kaj je pomenilo biti Britanec ali Američan, s prežemanjem te identitete z značilnostmi težkega dela, samoodpovedi, določenih rasnih značilnosti in tako naprej, je napaden z mnogoterostjo, hedonizmom in hibridnostjo, ki so doseženi v rejvu in njegovih dogodkih.«

Sami rejverji pa leto 1988 razglasijo za »drugo poletje ljubezni« po letu 1968, ki se v bistvenih točkah zelo razlikuje od prvega poletja ljubezni. Ne zanima ga namreč politika, kaj šele revolucija, in tudi ljubezen je postavljena pod vprašaj – edino, kar zanima rejverje je nora zabava oziroma užitek. Kot pravi pevec spolitiziranega plesnega pop benda Soho:
»'Poletje ljubezni? Kakšna stara jajca. Raje poletje dobre zabave! Kot so otroci vedno počeli, vse od časov Mrzlice sobotne noči.'«

Pa vendar gre tukaj za neko transgresijo užitka, ki že sama na sebi vsebuje določen politični oziroma revolucionarni potencial, saj se še kako vtika v oblastna razmerja. Kot pravi tekst novinarja New Musical Expressa, Barney Hoskinsa, iz leta 1981, ki se sicer ne nanaša na tehno glasbo, ampak na skupino Birthday Party, čeprav ga Simon Reynolds v svoji knjigi vseeno navaja kot najboljši opis tega, kaj se je dogajalo na rejvih v 80-ih in 90-ih, Tim Jordan pa je vzel zadnji stavek za moto svojega eseja, na katerega se tukaj opiramo:

»Tisto, kar moramo zdaj izgubiti, je ta zahrbtna, korozivna prekanjenost, ta potreba po zbiranju in shranjevanju. Odpreti moramo svoje možgane, ki so bili ustavljeni in priklopljeni na nepotrebne informacije, in naši udi morajo še enkrat izklesati v zrak vzorce svojih želja – ne da bi slavili mero in gladkost sinkopiranega jazza-funka, ampak telesno glasbo popolne osvoboditve. Iz užitka moramo še enkrat storiti zločin proti državi.«

Rečeno, storjeno: hiter razvoj rejv scene v Veliki Britaniji je namreč leta 1994 privedel do zakona »Criminal Justice and Public Order Act«, ki prepoveduje rejv zabave na prostem. Rejv se tam definira kot:
»zbiranje 100+ ljudi, na katerem se glasnejša glasba (ki se v celoti ali v glavnem odlikuje z emisijo zaporednih repetitivnih zvokov) izvaja na takšen način, da povzroča resno vzburjanje lokalne skupnosti, na prostem in ponoči«.

Kot osnoven razlog za prepoved se torej navaja hrup, ki moti sosede in na katerega seveda niti sama oblast ni imuna. Kot pravi Attali: »Ni oblasti brez nadzora nad hrupom, brez kodnega sistema za analiziranje, zaznamovanje, omejevanje, dresiranje, zatiranje, kanaliziranje zvokov. Zvokov govorice, telesa, orodja, predmetov, odnosov z drugimi in s sabo.«
Drugi razlog, ki ga v zakonu sicer ne najdemo kot obrazložitve, vendar je enako, če ne celo bolj pomemben od prvega, pa je ta, da oblast, ki mora torej analizirati, zaznamovati in omejevati hrup, še bolj pa mora dresirati, zatirati in kanalizirati – užitek, kajpak:

» Posredovan skozi mnoge izkušnje, lahko užitek postane jedro kolektivne identitete, ki dezorganizirana sebstva povleče v transgresijo. Takšna transgresija je lahko dovolj resna, da jo identificirajo in napadejo. Ko je užitek politika, lahko postane državni zločin.«