Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
RŠ na Oskarjih 2010. Res. (2974 bralcev)
Sreda, 10. 3. 2010
Matjaž Juren - Zaza



Kdo pravi, da RŠ-u ni mar za gala prireditve? Kdo pravi, da alternativa viha nos v smilsu češ, poglejte ta amerikanski semenj ničevosti? Kdo pravi, da ščijemo po pozlačenem lesku pokončnih stojkov? Kdo pravi, da nas ni bilo tam?
Vse to lahko pravi samo kakšen burkež, neukež in ignorant...ki smo ga na ostudno laž postavili v sredo, 10. marca, ob 16.00.
Poslušajte, poslušajte!
To je noro, sem si rekel, ko sem se sredi noči zbudil zato, da bi si pogledal oskarje 2010, najbolj kultivirano gala prireditev na svetu. Prižgal sem škatlo in z grozo na ksihtu ter viharjem v duši ugotovil, da sem zamudil rdečo preprogo. Pizda mila materina!, sem si rekel. Vsi ti Diorji, vse te Prade in Gučiji, vsi ti razporki, dekolteji in ljubavni tepihi, vse v nič, vse! Normalno, voajerska sol prireditve je ravno občudovanje ljudi, ki so estetsko bolj dovršeni kot mi, ki so bolj likvidni kot mi in ki so, predvsem lepše oblečeni kot mi.

Okej, na tej točki je najbrž na mestu priznanje, da se v resnici nisem zbudil sredi noči, da bi gledal oskarje. Zlagal sem se. Celo noč sem spal kot dojencelj, varno ujet v analni fazi. V resnici me je dan po oskarjih poklical Bojan Andjelković, moj šef in mi rekel, ej mali, ti boš napisal nekaj o oskarjih, razumeš? Potem je odložil. Ni mi preostalo drugega, kakor da si oskarje 2010 lepo pretočim iz spleta in si jih v miru pogledam. In imel sem kaj videti, dragi bralcii. Dragi bralci, pravzaprav sem se spet zlagal. Resnica je ta, da nisem imel kaj dosti videti. Oskarji 2010 so bili enaki kot oskarji 2009. In oskarji 2008. In oskarji 2007. In oskarji 1929, torej enaki kot leta, ko jih je ameriška akademija znanosti in umetnosti prvič zagnala.

Sploh pa so oskarji 2010 v bistvu oskarji 2009, saj podeljujejo nagrade za preteklo, ne za rekoče leto. Kakorkoli že, smoter oskarjev ostaja misterij, gosto prepreden s tančico konfuznosti, zapakiran v holivudski glamur, kaj pa naj bi bilo to, pa je spet odprto interpretaciji in okusu in predvsem marketingu. Skratka, o oskarjih nam je jasno to, da kot nagrade poskušajo ufuravati neko srednjo pot med kvazi-umetniško vrednostjo na eni, ter popularnostjo oziroma komercialno uspešnostjo filmskih naslovov na drugi strani. Z večjimi ali manjšimi odstopanji, kakopak.

Še bolj kot to, pa nam je jasno, da so oskarji predvsem šov, kjer si lahko od vsakodnevne mezde izžeti, mali, ameriški človek, na joških, oziroma na mišicah, spočije razbolele oči, si reče, tudi meni bo enkrat uspelo, in počaka na naslednje leto, ko bodo oskarji in joški in mišiči in zavest o tem, da bo tudi njemu enkrat uspelo, spet tukaj. V tem smislu je brezčasna enakost oskarjev potrebna in nujna. Kajti oskarji so se v svoji dogloletni trmi vztrajanja v poziciji branika popularne kulture neizbrisljivo zasidrali v ljudski spomin. Hočeš nočeš, postali so zaveza, ki obstaja, če obstaja produkcija filmov, ki seveda obstaja, če obstaja pop kultura, ki obstaja, če obstaja naš tip družbe. Ki pa obstaja. Zato ni nič čudnega, če je Sartre o oskarjih nekoč rekel: »Oskarji so. Oskarji so na sebi. Oskarji so, kar so.«

Sartre tega ni v resnici ni rekel za oskarje, temveč za bit, ampak čisto možno, da je imel pri tem v mislih oskarje. Nikoli ne bomo vedeli. Vedeli pa bomo, kaj lahko vsako leto pričakujemo od šova oskarji. Lahko pričakujemo enega ali pa dva starejša, pretežno ofucana voditelja, ki se malo hecata, seveda v okvirih politične korektnosti. Letos sta bila to precej ofucani Steve Martin in pozabljeno-ofucani Alek Boldvin, ki sta se malo hecala o tem, kako da je Meril Strip vsako leto nominirana in koliko, da sta že stara. Kar se v šovbizu sveeda ne spodobi. Če bi voditelja izustila kakšen dovtip o zdravstveni reformi ali Iraku ali o akademiji sami, bi na oder najbrž uleteli varnostniki in ju s šakami pomedli dol. Ali pa bi se odprla loputa, in oba nesrečnika bi v slogu princa iz Perzije padla na ostre špice pod odrom.
STEVE AND ALEC

Ampak tovrstnih dovtipov ni bilo, tega sploh ne pričakujte. To bi bila prava blasfemija, škandal, kaj ste nori. Sterilnost je tisto pravo, zaželjeno, tisto, na kar vsi stavimo tukajle. Vse teče kot švicarska ura, izdatno naoljena s francoskim maslom, gre pa nekako takole – najprej voditelja rečeta nekaj smešnega, potem uleti na oder nek igralec in podeli oskarja. Potem vmes podturijo še kakšno plesno-glasbena točko, med katero lahko greste na sekret. In to je to. Aja, vrstni red podelitve je seveda tak, da se najprej potalajo tisti ta kisli oskarji, za katere občestvo, tako dvoransko kot vesoljno, praviloma boli dupe, proti koncu pa naposled še tisti ta pravi, za igralce, režijo in najboljši film.

Samo ljudje božji, vse skupaj traja več kot tri ure! Mlademu Evropejcu, polnemu joie de vivre, tako ne preostane drugega kot da se pred to grozečo trdnjavo monotonosti umakne v varno zaklonišče lastne domišljije. Ki pa, spričo zavezništva med seksualnim podtonom, s katerim ga oskarji konstantno bombardirajo in Freudovim onim, ki ob tem z lahkoto prevzame nadzor, naposled rezultira v raznoraznih perverznih predstavah. In tako je bilo tudi pri meni, povem po pravici.

Nekje sredi oskarjev, ko so podeljevali brezvezniške nagrade za zvok, sem si začel predstavljati kako drugačen bi bil razplet prireditve, če bi kamera med zahvalnim govorom zvok-mojstrov recimo ujela Džordža Klunija kako si ga tamle v tretji vrsti mirne duše meče na roko. Ob pogledu nanj pa bi Meril Strip nato s sebe strgala obleko, stekla proti razgretemu Kluniju in se mu pridružila v strastnem koitusu sredi šokirane dvorane Kodak teatra, medtem pa bi se oni reveži na odru poskušali dostojno zahvaliti svojim materam in očetom. Neokusno, vem, toda oskarji znajo, kljub svoji strogi moralni drži, v ljudeh očitno prebuditi najnižje strasti.
Clooney streep
Kaj bi še sicer lahko djali o letošnjih oskarjih? Bila je tudi ena posrečena reč in sicer to, da so organizatorji nagrajencem priobčili časovno uro, ki je pred njimi odštevala čas, ki ga še imajo na voljo za svoj zahvalni govor. S tem je akademija priznala, da seveda ne štejejo nagrade, kaj šele filmi ali nagrajenci. Šteje šov, jebemti, šteje konciznost poteka zaboga! Poleg tega je bilo res zabavno gledati neke antične metuzaleme, kako poskušajo, vsi prepoteni in na robu epileptičnega napada dokončati svoj vnaprej pripravljeni govor, ki se konča s tem, da jih sredi le-tega neusmiljeno skidajo z odra. Spet padec med nizke strasti, ampak to so pač oskarji. Kakor smo ugotovili, so, kar so.

In naj na koncu za tiste neukeže, ki živiju v skednju brez interneta, naposled oznanimo še velike zmagovalce večera. Med temi hvalabogu ni tistega sranja od Avatarja, ker mu je vse ta velike zlate faluse pobrala Bombna misija. Toliko o tem.
Za ostalo pa pojdite drugam, nesrečniki. Koga to sploh briga? Oskarji so že lanski sneg. Dobesedno. Na svidenje.

Po rdeči preprogi se je gol valjal Matjaž Juren – Zaza.


Komentarji
komentiraj >>

Re: RŠ na Oskarjih 2010. Res.
ninak [12/03/2010]

...kaj pa christoph waltz? to je še en juhuhu...
odgovori >>