Pred enim tednom smo si lahko v režiji Dušana Jovanovića v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno ogledali prvo slovensko uprizoritev predstave Drama o Mirjani in tistih okoli nje mladega hrvaškega dramatika Ivora Martinića. Drama o Mirjani, ironično rečeno, spoštuje klasicistično enotnost kraja, časa in prostora; vendar tako, da jo dovede do svoje končne konsekvence in jo spreobrača: enotnost je dosežena tako, da se vse dogaja na odru in se vse dogaja hkrati.
Pred enim tednom smo si lahko v režiji Dušana Jovanovića v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno ogledali prvo slovensko uprizoritev predstave Drama o Mirjani in tistih okoli nje mladega hrvaškega dramatika Ivora Martinića. Pridevnik »mladi« je tu treba razumeti dobesedno, saj je Martinić star slabih 25 let – njegove drame pa se že igrajo v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, Londonu in še kje – tako, da mogoče ne bo neumno, če si vseeno zapomnimo to ime.
Naziv drame Drama o Mirjani in tistih okoli nje (vsaj meni) zveni kot odmev naziva prvega celovečernega filma Mirande July Jaz in ti in vsi, ki jih poznava - pri čemer bi kdo lahko pripomnil, da naziv filma meri na univerzalno, medtem ko naziv drame meri na partikularno oz. lokalno. Pa vendar ni tako, saj lahko rečemo, da je tudi Matičičeva Drama o Mirjani in tistih okoli nje v bistvu drama o tebi, meni in vseh okoli nas.
Primerjava s filmom Mirande July se ne konča le na asociativni vezi med naslovoma. Drama o Mirjani - tako kot pričujoči film in številni drugi filmi ameriške neodvisne produkcije – nepretenciozno spremlja vsakdanje navadne utrinke iz življenja nekoliko ljudi, katerih usode so na ta ali drug način povezane in prepletene med sabo. Tako na filmskem traku Martinčičeve drame - ki ne pozna delitve na dejanja in prizore - v obliki monologov, dialogov in tišin spremljamo vsakdanje situacije iz življenj Mirjane, Mirjanine hčerke, Mirjanine mame, Mirjaninega bivšega moža, Mirjanine sosede, Mirjaninega kolege in ljubimca ter Mirjaninega šefa, ki je prav tako Mirjanin občasni ljubimec, ter njegove žene.
Tako se dramski liki - bolj ali manj povezani, bolj ali manj nepovezani - na odru srečujejo, razhajajo, govorijo, jejo, pijejo kavo, pijejo alkohol, fukajo, spijo, zbudijo se, spet pijejo kavo, govorijo, fukajo, spijo, zbudijo se, govorijo, spet pijejo kavo, govorijo, govorijo, govorijo … In dokler tako govorijo drug z drugim, velikokrat govorijo sami s seboj; oziroma govorijo drugemu, ne da bi od drugega pričakovali, da bo kaj odgovoril. Skratka, ne govorijo, da bi se pogovarjali, ampak da bi povedali tisto, kar imajo za povedati. Povejo pa prav vse: tako tisto, kar se v navadnem pogovoru ponavadi pove, kot tisto, kar se ponavadi zamolči.
Lahko torej rečemo, da so vsakdanja govorjenja in dejanja navidez realističnih Martinčičevih likov – tako kot njegova drama - včasih in v nekem smislu povsem nerealistični, če ne celo nad-realistični. Tako recimo Drama o Mirjani, ironično rečeno, spoštuje klasicistično enotnost kraja, časa in prostora; vendar tako, da jo dovede do svoje končne konsekvence in jo spreobrača: enotnost je dosežena tako, da se vse dogaja na odru in se vse dogaja hkrati.
Posamezen »prizor« iz drame in njegova hitra zamenjava oz. metamorfoza v drugi prizor – tako v Martinčičevi drami kot v Jovanovićevi uprizoritvi – pogosto niso prostorsko in časovno realno logični, čeprav so v drami in njeni odrski postavitvi več kot logični in upravičeni. Kot pravi Martinčič v nekem intervjuju: »Postelja je postelja in na odru bo prevzela točno takšno identiteto, kot jo bodo zanjo vzpostavili ljudje okoli nje. Enako je s časom. Če lik ni resnična oseba, zakaj potem ne bi napisal, kaj je mišljeno, da se mu bo zgodilo čez dve leti?«
In na Jovanovićevem odru se prav to dogaja. Prešuštniška postelja v Zagrebu se v trenutku spremeni v zakonsko posteljo v Nemčiji, kuhinjska miza pa v pisarniško, ne da bi se na odru kaj fizično spremenilo. Mirjana se pogovarja z možem prek telefona, na kar odložita telefone in kričita drug drugemu v obraz, pogovor pa spet končata prek telefona. Mirjanin mož je med predstavo in v Nemčiji in na Hrvaškem – in sicer hkrati. Slednje lahko razumemo tudi tako, da Drama o Mirjani hkrati spremlja preteklost in prihodnost svojih likov, kot lahko preberemo v zloženki za predstavo. Vendar je po našem mnenju resnična poanta nekje drugje: liki na odru enostavno niso realni liki in so torej lahko hkrati na dveh mestih in v dveh časih naenkrat.
Hitre spremembe prizorov v predstavi, ki tako kot povprečni celovečerec traja uro in 45 minut, spominjajo na filmske kadre; in so prav tako motivirane: sprememba se zgodi s kratko zatemnitvijo, ki je pogosto tudi zvočno motivirana. Drugače povedano, Mirjanina kuhinja postane kavarna, ko iz zvočnika za odrom zaslišimo zvoke iz kavarne; kavarna postane prometno križišče takrat, ko iz ozadja zaslišimo prometni hrup itn.
Pričujoče hitre spremembe mesta in časa so omogočene z minimalistično scenografijo – ki jo je prav tako delal Jovanović – ki sestoji iz že omenjene premične postelje, že omenjene premične mize z nekaj stoli ter še neomenjenega, vendar ključnega objekta scenografije: neke vrste velikega zaslona, ki se ves čas nahaja skorajda na sredini odra. Pričujoči objekt - odvisno od tega, kaj se z njim počne in kaj se nanj projicira - vseskozi spreminja funkcijo: je okno, računalniški zaslon, zrcalo, televizor (na katerem seveda lahko vidimo le reklame za čistilna sredstva) ali filmsko platno; v nekaj scenah pa ga lahko razumemo tudi kot okno-zrcalo iz policijskih zasliševalnic.
Morda ni brez pomena, da so projekcije včasih večje od pričujočega scenskega objekta in se torej delno projicirajo tudi na samo sceno. Vsekakor je ključno, da ta večfunkcionalni objekt večino časa subtilno in iz ozadja zrcali dogajanje na odru. Poanta takšnega Jovanovićevega režijskega in scenografskega postopka je očitno v tem, da se nadrealna realnost, tako rekoč virtualno dogajanje na samem odru dodatno podvoji, s čim, paradoksalno, predstava ne postane nič manj predstava o Realnem, ki nas obkroža: Drama o Mirjani in tistih okoli nje tako postane drama o tebi, meni in vseh, ki jih poznava.
Dejstvo, da so igralci (ki so ves čas nosili maske v stilu "comedie del arte"), z neekspresivno, vendar učinkovito igro odlično opravili svoje vloge - je v odpoved stlačil Bojan Anđelković.
Komentarji
komentiraj >>