Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Jazz pa Svenska: Lars Gullin, Jan Johansson, Georg Riedel,... (3110 bralcev)
Sobota, 13. 3. 2010
Tit Podobnik



V drugih DJ Grafitih se bomo tokrat potopili v švedski jazz iz petdesetih in šestdesetih let(in sedemdesetih), ko so tamkajšnje klube često že obiskovali tudi velikani z onstran luže. Nemalokrat so se jim domačini celo pridružili na odru...(več!!!)

Klik do poslušanja oddaje!!!

 

 

PLAYLISTA:

1. Per-Henrik Wallin Trio - The Stockholm Tapes: Wuppertal (12:10)
2. Jan Johansson - Jazz pa Svenska: Visa frĺn rättvik (3:22)
3. Jan Johansson - Jazz pa Svenska: Brudmarsch (2:03)
4. Johansson/Riedel/Gustafsson - Live in Tallin 1966: Visa frĺn utanmyra + gĺnglek frĺn Älvdalen (8:31)
5. Georg Riedel - Jazz Balet: Three Dancers-Man (4:01)
6. Georg Riedel - Jazz Balet: Three Dancers-Woman (5:01)
7. Georg Riedel - Jazz Balet: Three Dancers-Child (4:08)
8. Berndt Egerbladh - A Boy Full of Thoughts: A Boy Full of Thoughts (6:09)
9. Berndt Egerbladh - A Boy Full of Thoughts: Night Hawk (5:29)
10. Don Cherry - Eternal Now: Love Train(w/ Bernt Rosengren) (7:49)
11. Bernt Rosengren - Notes From Underground: Gerda (7:28)
12. Lasse Werner ochs Hans Wänner - Svensk Jazzhistoria vol. 10 CD 4: Cirklar och trioler + Ryska snuvan (7:04)
13. Lars Werner - Great European Jazz 1962-1973: Vĺr i helsingfors (11:40)
14. Lars Gullin - Fäbodjazz: Danny's Dream (5:33)
15. Lars Gullin - 1955-1956 vol. 1(w/ Chet Baker): You Go To My Head (7:15)
16. Stan Getz - In Sweden 1958-60 (w/ James Moody & Lars Gullin): S'cool Boy (4:56)


Kratke biografije v oddaji predstavljenih avtorjev:

Per-Henrik Wallin

O Wallinu ni pretirano veliko znanega. Šele posthumni izdaji pri Ayler Records in Atavisticu sta pianista docela umestili na zemljevid evropskih improvizatorjev, a še vedno na tem zemljevidu ne zaseda nekega vidnega mesta. Zato pa ga domačini in nekaj izjem nesramežljivo postavljajo ob bok Freda Van Hoeva in Mishe Mengelberga, kar je po drugi strani precej močna trditev. Posnetek dveh nastopov v Stockholmu med letoma 1975 in 1977 ter še eden kasneje iz leta 1981 izpričujejo docela izdelanega improvizatorja na klavirju, ki zasedbo samozavestno usmerja ter glasbi ohranja pulz. Nadalje se mu je na nastopu iz leta 1981 denimo pridružil južnoafriški basist Johnny Dyani, Wallin pa je na nekaterih kasnejših ploščah sodeloval tudi z danes dobro znanimi švedskimi jazzerji, kot sta poleg Gustafssona denimo Magnus Broo ali Fredrig Ljungkvist. Njegovi ploščo Mandelstam in Raw Material je ob plejadi Švedov pospremil bobnar Steve Reid, kar njegovi glasbeni biografiji nedvomno doda še malo leska. Vsekakor pri Wallinu gre za mojstra tekstur, v skladu z večino tovrstnih pianistov iz obdobja po šestdesetih pa je v njegovem igranju moč najti tudi Monka in Cecila Taylorja.


Jan Johansson in Georg Riedel

Pod taktirko Jana Johansson in Georga Riedlai je leta 1964 izšel najbolje prodajani jazz album na švedskem - Jazz pa Svenska. Album je nastal kot del Johanssonove trilogije približevanja folkovske glasbe k jazzu. V tej trilogiji se znajdeta še albuma Jazz pa Ryska ter Jazz pa Ungerska, torej Jazz v ruščini in Jazz v madžarščini. Johansson si je sicer že pred temi danes klasičnimi albumi ustvaril ime. V štiridesetih in petdesetih je na švedskem veljal za enega osrednjih pianistov, proti koncu petdesetih pa je ustvaril močno vez s Stanom Getzom, kar ga je predstavilo tudi tuji javnosti. Vseeno morda za njegovega najbolj plodnega sodelavca velja kontrabasist Georg Riedel, v duetu s katerim je nastala Jazz pa Svenska. Skupaj sta denimo ustvarila tudi glasbo za TV serijo o Piki Nogavički, Riedel pa je glasbeno znanje prispeval večim ekranizacijam literarnih del Astrid Lindgren.Jan Johansson je tragično preminil v prometni nesreči leta 1968, s čimer je svoji glasbeni rasti pustil še nemalo prostora. A pri nekaj manj kot štiridesetih letih je za seboj vseeno pustil spoštovanja vredno zapuščino. Po drugi strani je Georg Riedel nadaljeval s komponiranjem tako filmske glasbe kot orkestracij, jazzovski zapuščini pa se je vseeno najtrdneje zapisal v začetku šestdesetih.


Berndt Egerbladh

Med tistimi, ki so se znašli na seznamu omiljenih benda Swedish Azz na podoben način kot že omenjeni Per Henrik Wallin izstopa še Berndt Egerbladh. Prav tako bolj malo znan pianist je v obdobju od leta 1962 do leta 2002 pod svojim imenom izdal le okoli šestnajst plošč. Med njimi pa si je ena priborila kulten status, in sicer gre za kasnejšo ploščo A Boy Full of Thoughts, ki je izšla leta 1989, njena reizdaja leta 2005 pa je na japonskem požela velik uspeh. Med drugim se je Egerbladh ukvarjal tudi s TV produkcijo in prispeval ves material k najbolj znani plošči pevke Doris Svensson, in sicer gre za ploščo Did You Give the World Some Love Today Baby iz leta 1970.


Bernt Rosengren

Med najsvetlejše figure švedskega saksofona se redno umešča ime Bernta Rosengrena. Že pri rosnih devetnajstih se je pridružil švedski hard-bop zasedbi Jazz club 57' in kolektivu trombonista Marshalla Browna International Youth Band. Dve leti kasneje, torej leta 1959, je nastopil na festivalu v Newportu kot član Newport Jazz Banda, nato pa ga je k sodelovanju povabil poljski pianist in skladatelj filmske glasbe Krzysztof Komeda. Komeda je takrat veliko sodeloval z režiserjem Romanom Polanskim in tako lahko saksofon Bernta Rosengrena slišimo tudi v filmu Polanskega Knife in the Water. Kasneje se je sicer Bernt podal nekoliko bolj v post-bopovske vode ter med leti 1965 in 1967 po Evropi koncertiral z Georgeom Russellom. Z Georgeom je tudi snemal, in sicer v letih 1967 in desetletje kasneje, vedno bolj pa so ga zanimale vzhodnjaške glasbene prakse. Nič čudnega, da se je torej njegova pot križala s potjo Dona Cherryja. Albumi Brotherhood Suite, Eternal Now in Eternal Rythm vsi vsebujejo ali njegov klarinet ali saksofon, raziskovanja z Donom pa so botrovala tudi seznanjenju z Maffyjem Falayjem in Salihom Baysalom. Oba sta nato odigrala svojo vlogo na Berntovi plošči Notes From Underground iz leta 1974.


Lars Werner

Lars Werner ali Lasse Werner je še eden med manj znanimi pianisti, katerega albume je skoraj nemogoče izslediti. Znan je postal skozi sodelovanje s saksofonistom Christerjem Boustedtom v skupini Lasse Werner och Hans Wänner. Za nastope kolektiva je bilo značilno stapljanje bopovske, free-jazzovske ter improvizacijske estetike z burleskami in teatralnimi vložki. Poleg tega je sodeloval tudi pri švedski produkciji znane igre Jacka Gelberja iz leta 1959, The Connection.


Lars Gullin

Lars velja za največjega švedskega jazzovskega saksofonista, njegova glasbena pot pa je s tovrstnimi figurami kar skladna. Že o njegovi sposobnosti branja glasbe je nastala legenda, saj naj bi še pred branjem švedščine znal brati glasbene zapise. Pri petih je s pomočjo svoje harmonike skladal preproste skladbe in menda celo zmagal na nekaj glasbenih tekmovanjih. Pri trinajstih, to je bilo sicer leta 1941, se je pridružil vojaški pleh bandi, kjer je harmoniko zamenjal za klarinet ter začel aranžirati in komponirati za večje orkestre. Po vojni se je preselil v Stockholm in se vpisal na glasbeno akademijo, kjer je študiral klavir. Kmalu zatem nekje, ko sta trobentač Rolf Ericson in klarinetist Stan Ake Hasselgard odšla v ZDA, se je začel spoznavati z jazzom. Še posebej je bil navdušen nad Chubbyjem Jacksonom in Charliejem Parkerjem.

V Stockholmu je bila takrat jazzovska scena precej močna, tako majhne kot velike zasedbe so v tamkajšnjih klubih igrale kar pogosto. Hkrati so se radi odpirali navzven, kar je botrovalo že omenjeni selitvi Ericsona in Hasselgarda čez lužo, kot tudi nekaj selitev v obratni smeri. Najbolj pomembna za Larsa Gullina je najbrž tista v Chicagu rojenega švedskega bobnarja Jacka Norena, ki ga je spoznal med igranjem v bendu Arthurja Österwalla. Skupaj sta že takrat popila kar veliko alkohola, bojda pa tudi eksperimentiranje z raznovrstnimi rastlinami ni bilo izvzeto. Kakorkoli že, Lars je presedlal k veliko bolj jazzovsko orientiranemu bratu Arthurja Österwalla, Seymourju, in tam povsem naključno poprijel za bariton saksofon. Po lastnih besedah se je z instrumentom takoj spoprijateljil, všeč so mu bile namreč globina, toplina in bogastvo zvoka, ki ga je lahko izvlekel iz baritona. Poleg tega je leta 1949 izšla Milesova plošča Birth of the Cool, kjer ga je igranje Gerryja Mulligana na baritonu še posebej navdihnilo.

Prvič je Lars z baritonom odšel v studio že po šestih mesecih igranja instrumenta. K snemanju ga je povabil američan Zoot Sims, že prihodnje leto pa se je iz ZDA vrnil Rolf Ericson in začelo se je najbolj plodno obdobje švedskega jazza. Z Larsom sta namreč ustanovila kvintet in dve leti skupaj koncertirala, nato pa ustanovila nekakšno superskupino še z Jackom Norenom, Arnejem Domnerusom, Yngvejem Akerbergom in Gunnarjem Svenssonom. Ta orkester je nato postal prava institucija ter z nekaterimi kadrovskimi spremembami preživel vse do sedemdesetih. Seveda toliko močnih egov ni moglo zdržati dolgo skupaj, še posebej, če vzamemo v obzir alkoholne navade Gullina in Norena. Oba sta zapustila bend že dve leti kasneje, Noren nazaj v Chicago, Lars pa se je želel preizkusiti kot vodja svoje zasedbe.

Še prej se je na snemanju pridružil Jamesu Moodyju, nato pa uspel priti do prve samostojne plošče. Vzporedno s tem je podpisal pogodbo z založbo Polydor, kjer je v glavnem prirejal že znane skladbe in poredko dodajal še svoje kompozicije. A uveljavil se je in ko je švedsko prvič obiskal Stan Getz, se je Lars znašel na snemanju plošče z njim. Od tu je šla Larsova pot samo še navzgor. Downbeat ga je leta 1954 okronal za najboljšega novinca, s Chetom Bakerjem je leto kasneje opravil evropsko turnejo, kmalu zatem pa je nekaj njegovih posnetkov v ZDA objavil Atlantic. Do konca petdesetih je med drugim koncertiral še z Leom Konitzem, potem zopet s Stanom Getzom, vseskozi pa izdajal albume v velikih in manjših zasedbah, kjer se je v glavnem držal bopovskih, cool in bossa idej z nekaj swingovskimi vložki. Njegovo igranje je dokaj distinktivno, saj je bil vedno bližje folkovski melodiki kot sodobnejšim jazzerjem na Zahodu s čimer se je od njih nekoliko distanciral.

V resne težave z narkotiki je zašel na prelomu v šestdeseta, kljub temu pa naprej snemal ter odigral tudi nekaj koncertov z Archiejem Sheppom. Pogosto je živel zgolj od državne podpore, ki je bila takrat za glasbenike na švedskem precej dobra in je najbrž tudi botrovala h konstruiranju mita, da je tam glasbenikom lepo. Danes je seveda stvar nekoliko drugačna, a pustimo to ob strani. Lars je zaradi srčnega napada, ki ga je predvidoma vzpodbudila odvisnost od metadona, umrl leta 1976. Kot enega največjih bariton saksofonistov ga omenjajo mnogi, enotno pa je tudi mnenje, da bi bila njegova slava še večja, če bi preživel nekaj časa tudi v ZDA.



Pripravil Tit Podobnik.



Komentarji
komentiraj >>

Re: Jazz pa Svenska: Lars Gullin, Jan Johansson, Georg Riedel,...
LL [14/03/2010]

odlična oddaja!!! čestitke!
odgovori >>

    Re: Jazz pa Svenska: Lars Gullin, Jan Johansson, Georg Riedel,...
    MarioB [14/03/2010]
    se pridružujem čestitkam za odlično oddajo. bilo bi fajn, če bi dal na sajt txt oddaje + obvezno še playlisto! hvala, MArioB
    odgovori >>

      Re: Jazz pa Svenska: Lars Gullin, Jan Johansson, Georg Riedel,...
      tit [14/03/2010]
      najlepsa hvala! sem dodal vse gor, za archieja sheppa je na zalost ob koncu zmanjkalo casa...
      odgovori >>