V četrtek, 11. marca, je na Delavsko-punkerski univerzi gostoval Leonardo Kovačević iz Zagreba, filozof, prevajalec in urednik Tretjega programa hrvaškega radija. Predavanje, ki je bilo napovedano z naslovom Pledoaje za novo barbarstvo, je bilo v zadnjem hipu nadomeščeno z naslovom Sociologova tesnoba: polemični pretres politike znanja.

Predavatelj je po pojasnitvi spremembe naslova nadaljeval z vpeljavo načela avtonomnosti spoznavnega interesa kot načela, ki pripada področju politike znanja in tovrstni interes določa zelo enostavno: nekaj nas bodisi zanima bodisi ne zanima, tretjega ni. Kolikor nas nekaj zanima, toliko se s tem ukvarjamo in to raziskujemo, kolikor pa nas nasprotno ne zanima, toliko se od tega distanciramo. No, Sociolog, ali bolje, figura Homo Sociologicus, se s tem preprostim načelom, ki ga je znanost prepoznala že za časa Aristotela, nikakor ne more sprijazniti. Natančneje - ko skuša to načelo prekoračiti, vpelje še tretjo možnost: mi lahko in celo moramo govoriti tudi tedaj, ko nas situacija ne zadeva. Ta epistemološka manira kot specifična vrsta družbene prakse pa predpostavlja tudi neko specifično sociološko ontologijo, ki uravnava spoznavni interes in s tem vnaprej določa tisto, kar je pomembno za raziskovanje.

Romantični filozofi, kot sta na primer Novalis in Schlegel, so s proklamacijo teze, da ima sleherno zrno prahu enakopravno pravico postati avtentični predmet mišljenja, v polje znanosti uvedli nekaj, čemur bi lahko dejali realno spoznavnega polja, namreč distanco do vseh vnaprej danih, privilegiranih predmetov spoznanja. Sociolog pa, nasprotno, s tovrstno distanco ne zmore rokovati, je ne more prenašati, podobno kot ne zmore prenesti tišine, ki obkroža spoznavno dejavnost, saj mu njegova sociološka ontologija, fikcija apriorne družbenosti, onemogoča, da sprejme predpostavko tega tipa.

Predavatelj ni zastopal stališča, da je Sociologova drža kakšna dokončna in nespremenljiva pozicija: ni nemogoče, da bi Sociolog postal tudi Ne-sociolog in se kot tak povezal z drugim Ne-sociologom, toda zgolj v kolikor se razbremeni svoje prisile govora, povzročene z nekim horror vacui, strahom pred praznino, tišino in ne-skupnostjo. Prav ta strah je tisto, kar njegovo mišljenje dela za nemočno, kajti ‘močno’ misel zmore proizvesti le spontani interes.

Drugo načelo, enako nesprejemljivo za skupnost znanja kot prvo, je načelo izključitve nevednega človeka, to je izključitve figure barbára. Navdahnjen z Benjaminovim tekstom Izkustvo in siromaštvo iz leta 1933, je predavatelj sugeriral na glavo obrnjeno izključitev: potrebno je izbrisati vse sledi skupnosti, potrebno se je skušati ne integrirati v skupnost, se iz slednje izključiti, da bi spoznavali zgolj in samo eno zrno prahu, kot da na svetu ne bi obstajalo nič drugega.

Tovrstno spreobračanje figure je predavatelj detektiral še pri dveh sodobnejših filozofih, Lyotardu in Rancieru. Gre za Lyotardovega pogana in Rancierovega nevednega učitelja Jacotota: obema je skupen prav odpor do skupnosti znanja in integracije vanjo. Zdi se, da gre pri Jacototu prav za načelo avtonomnosti spoznavnega interesa, saj skuša z uvedbo lastnih pedagoških pravil pri učencih spodbuditi izvorno gesto učenja in izbire teme spoznanja, s čimer pa se zoperstavlja hierarhizirani skupnosti, ki obstoji zgolj na račun neke fikcije. Pogoj možnosti obstoja te skupnosti je namreč prav pozaba lastnega začetka, pozaba, da je spoznavajoči v temelju otrok-barbar.

Začetek dokončne družbene restavracije znanja je moč postaviti v čas po drugi svetovni vojni, ko je celokupno polje znanosti začelo podlegati družbeni hierarhizaciji vseh pogojev, povezanih z reprodukcijo znanja. Tako imenovana “družba znanja” ni drugega kot uradni naziv tega procesa. Po letu `68 se znanstvena skupnost, ob podpori neoliberalne ideologije, deklarirano in povsem eksplicitno zoperstavlja vsakršnemu poskusu sklicevanja na izvorno gesto učenja. Znanstvenik danes tako nima nikakršne možnosti spontanega izbora svojega spoznavnega predmeta.

Na tem mestu je predavatelj izrazil prepričanje, da je možnost odpora vpisana prav v figuro barbara oziroma otroka, ki osvaja svoje prvotno znanje. Mrežo družbene konstrukcije znanja je namreč moč pretrgati le prek privedbe načela avtonomnosti spoznavnega interesa do njegovih skrajnih konsekvenc. Prav to je tista vrsta prakse, ki jo lahko pričnemo izvajati zdaj, ne da bi nam bilo pri tem treba zadovoljevati kakršne koli ‘infrastrukturne’ pogoje družbe znanja.

S poudarjanjem heretičnega pomena barbarstva nas Kovačević torej poziva k specifični diabolizaciji znanja nasproti njegovi simbolizaciji in družbeni inkorporaciji. Barbar, učeči se otrok, se v tem procesu proponira kot edina figura, ki je zmožna prekiniti zvezo med znanstveno skupnostjo in državo moči ter tako odpreti prostor k realnemu spoznavnega polja.

Naslednje predavanje Delavsko-punkerske univerze bo v četrtek, 18. marca, ko bo Aleksander Slaček-Brlek, raziskovalec na katedri za medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede, skušal argumentirati, zakaj je zloglasna zahteva po avtonomiji univerze pravzaprav napačna strategija boja zoper obstoječe stanje.