Fv Music vztrajno vabi v naše kraje skupine, ki se klatijo po rokerskih krajinah. Tokratno sredo je v Menzo pri koritu pripeljal Bloody Hollies, skupino iz San Diega. Bend goji glasen zvok rokerske ostrine in se sprehaja med bluesom, garažo, rock'n'rollom. Na trenutke je v zvoku tudi zaznati, da San Diego leži ob obali visokih pacifiških valov. (v celoti!)
BLOODY HOLLIES, Barely Modern,17. 3. 2010; Menza pri koritu- Metelkova mesto, Ljubljana
* Fv Music vztrajno vabi v naše kraje skupine, ki se klatijo po rokerskih krajinah. Tokratno sredo je v Menzo pri koritu pripeljal Bloody Hollies, skupino iz San Diega. Bend goji glasen zvok rokerske ostrine in se sprehaja med bluesom, garažo in rock'n'rollom. Na trenutke je v zvoku zaznati, da San Diego leži ob obali visokih pacifiških valov. Med glasbeno potjo so Bloody Hollies vzbudili zanimanje pri Johnu Peelu, kasneje pa so si pri snemanju albuma studio delili z detroitskim producentom Jimom Diamondom, ki je sodeloval s skupinami, kot so New Bomb Turks, Black Keys, White Stripes. Pred leti pa je Jim Diamond pletel debele basovske strune tudi pri The Dirtbombs.
Predvozači sredinega večera so bili Barely Modern iz Logatca. Žiga, Miha in Jan so se slovenskemu občinstvu predstavili tudi s sodelovanjem na Klubskem maratonu. Tek po klubskih odrih je pripomogel k nabiranju začetnih kilometrov, kar se je poznalo skozi uigran nastop. Res je, da bi si želeli malo težji zvok, a nikakor ne gre pozabiti, da gre za mlado skupino. Glasba Barely Modern se razteza od aktualnega indie rocka pa do močnejšega kitarsko hrupnega izrazja. Nobene plahosti ni, kadar v mehko basovsko linijo zareže ostra kitara. Ta rez se nadaljuje v hrupnejši izbruh in ko pesem preide nazaj do plesne ritmike, je prehod ponovno mehak in samozavesten. V sredo je bilo čutiti nastop skupine, ki pesmi odigra natančno, obenem pa ne pozabi na mehkobo igranja. Barely Modern so se izkazali kot skupina, ki lahko z odrsko kilometrino bistveno pridobi na težjem in še polnejšem zvoku.
Bloody Hollies so kmalu po končanem nastopu ogrevalnega benda stopili na oder in se postavili pred občinstvo, ki je zmerno napolnilo Menzo. Wesley Doyle, pevec in kitarist, je vezni člen in tudi središče odrskega nastopa skupine. Kmalu po energičnem začetku se je začutila mehkoba spremljevalne kitare, svoje mesto pa so si prisvojili močni in glasni udarci bobnarja. Skozi celoten nastop se je čutilo predvsem energijo pevca zasedbe, a so ostali člani enakovredno prispevali k temu, da je skupina na odru delovala kot povezana celota.
Zvočna krajina se je nenehoma spreminjala od garažno rokerskega izrazja do vse bolj nadgrajujočih valovanj zvočne podobe. Hitro prehajanje med energičnimi in mirnejšimi pesmimi pa je prispevalo k dinamičnosti nastopa. Če nas skupina v nekem trenutku zapelje v rockabilly lahkotnost in plesnost, smo lahko pri naslednji pesmi v čisto drugem okolju. Ritmika spremljevalne kitare se prelevi v močno in energično igranje na slide kitaro in s tem prevzame vodilno vlogo. Nato ponovno sledi glasbeni odklon, kjer se hitrost igranja prelevi v repetitivno valovanje, okrašeno z dodajanjem hrupnejših izsekov. Obenem pa člani zasedbe delujejo vseskozi zelo sproščeno in med seboj povezano. Je pa bilo med nastopom začutiti premalo glasbenih zanosov, ki bi nadgradili zvočno podobo in zvok iz ušes premaknili nižje k trebušni votlini. Čeprav je nastop deloval povezano in tudi hitro, je bilo namreč na trenutke zaznati upad v intenziteti odrskega dogajanja. Morda je k temu pripomogla medžanrska raznolikost, a se zdi, kot da skupina na sredinem koncertu ni zmogla zgraditi globljega zvoka, ki bi se skozi nastop nadgrajeval. No, kljub temu so Bloody Hollies ponudili hiter in povezan nastop, ki je ponudil zadosti rokerske ostrine in glasbenega zanosa.
Presenečenje je sledilo po tri četrt ure igranja, ko so se Bloody Hollies nenadoma poslovili z odra. Občinstvo jih je dokaj hitro priklicalo nazaj, a so ponudili le še eno pesem. Marsikdo od občinstva je bil presenečen nad hitrim zaključkom koncerta, a očitno so se Bloody Hollies odločili za hiter in raznolik koncert, ki ni razvlečen v bisevsko preigravanje.
Pripravil Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>