Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MEDIJSKO LEGITIMIZIRANJE NEONACIZMA IN ISKANJE REŠITVE (3062 bralcev)
Torek, 23. 3. 2010
Boris V.



Sobotni protest okoli sto domačih neonacistov in drugih pod krinko domoljubja skritih posameznikov proti obsodilni sodbi za tri napadalce na Mitjo Blažiča in lokal Cafe Open je dogodek, ki ga ne smemo pustiti brez refleksije. Jasno je, da je bila sodba le oportuna priložnost za manifestacijo svojih političnih prepričanj v javnosti. Njihova relativizacija prek vseh razumnih meja se seveda ni razvila v njihovih glavah, fantje le kopirajo to že tolikokrat uporabljeno orodje javnega samoopravičevanja.

Sobotni protest okoli sto domačih neonacistov in drugih pod krinko domoljubja, celo PR-ovskega termina tradicionalizem, skritih posameznikov proti obsodilni sodbi za tri napadalce na Mitjo Blažiča in lokal Cafe Open je vsekakor dogodek, ki ga ne smemo pustiti brez refleksije. Razlog, ki so ga organizatorji shoda navedli za sobotni protest, je nestrinjanje z zaporno kaznijo za tri napadalce, vendar je jasno, da je bila sodba le oportuna priložnost za manifestacijo svojih političnih prepričanj v javnosti in tako novačenje novih pripadnikov skrajno desnih skupin.

Argumentacija v pozivu na shod je sicer precej nedosledna. Tako so zapisali, da shod ni namenjen opravičevanju nasilja in ni uperjen proti drugače spolno usmerjenim, v drugem odstavku pa se že pritožujejo, da so dobili obsojenci previsoko kazen za neko „malenkost“, kot so se izrazili. Ti edini zdravo razmišljujoči in čuteči ponosni Slovenci torej predstavljajo zamaskiran skupinski napad s kiji in metanje navijaških bakel v lokal, poln obiskovalcev, tako otrok kot starejših, kot malenkost. Svoje dejanje pa legitimizirajo z infantilno logiko, da obstajata dve pravni državi. Ena za mlade brez vplivnih staršev in druga za elite. Torej, če lahko bogati revežem kradejo, lahko mi reveže vsaj pretepamo.

Takšna relativizacija prek vseh razumnih meja se seveda ni razvila v njihovih glavah, fantje le kopirajo to že tolikokrat uporabljeno orodje javnega samoopravičevanja. Poziv so končali z briljantnim srce parajočim opravičilom fizičnega nasilja. V ta namen so si izbrali vlogo žrtve, kot so dejali, sistemskega nasilja bolne družbe nad mladimi, ki jim tako ne preostane nič drugega, kot da z baseball kiji junaško odgovorijo na te družbene krivice. To pa je logika mentalno razvajenih in v lastnem miselnem udobju zasedenih ljudi, ki jim odsotnost samorefleksije onemogoča izpeljavo argumentacije do konca. Doslednost bi jih namreč neizogibno pripeljala do dejstva, da ni bolna cela družba, ampak le njeni deli. In da najbolj bolnega ustvarjajo prav oni.

Število udeležencev shoda, okoli sto, ni zanemarljivo. Bolj pomemben pa je način, na katerega so se neonacisti lotili kazanja v javnosti. Ikonografijo in terminologijo prevzemajo od levičarskih gibanj, kar v Evropi ni več novost. Tako nekateri neonacisti izgledajo kot anarhisti, uporabljajo pa slogane: „proti represiji“ in „za svobodo“. To je nekaj, kar morajo leva gibanja vzeti v razmislek. Skrajna desnica v želji po medijski sprejemljivosti kopira določene taktike levice in ji tako odžira njen manevrski prostor, kar lahko na dolgi rok povzroči le zmedo v nepoučeni javnosti.

Še posebej mladi na osnovnih in srednjih šolah so glavna tarča rekrutacij teh skupin. Nesamozavestna oseba se pogosto skuša avtodeterminirati s priključitvijo določeni skupini, v kateri ne bo sama. Govorimo o navijaških skupinah, političnih strankah in prepričanjih, modnih trendih in tako dalje. S pomočjo popularizacije nacionalizma, ki se je preoblekel tudi v navijanje za nogometno reprezentanco ali na videz nedolžno izražanje privrženosti domovini, so bili vzpostavitev, organiziranje in javno manifestiranje skrajno desničarskih skupin le še vprašanje časa. Zato je izjemnega pomena mladim ponujati drugo opcijo, opcijo odprtosti, razumevanja, nenasilja, solidarnosti, da se bodo lahko v svojem nepristajanju na neonacistično miselnost oprli na neka jasno definirana in artikulirana stališča. Če tega protipola ne bo, bodo imeli skrajni desničarji prelahko delo pri novačenju mladih sil.

Njihovega truda pri legitimizaciji nasilja domače medijsko poročanje o sobotnem shodu nikakor ne otežuje. Popolnoma distancirano, lahko bi rekli objektivno, pisanje in poročanje o shodu ima za posledico vtis, da so shodi neonacistov nekaj popolnoma normalnega in sprejemljivega. Mediji tako sploh niso problematizirali pojava in porasta takšnih skupin ter njihovega otročjega izkrivljanja dejstev in zavajajočih gesel. Pripadnikov takšnih in drugačnih tako imenovanih domoljubnih skupin se seveda z odgovornim delom medijev ne da prepričati - za spremembo prepričanja je namreč potreben dvom, ta pa vključuje preseganje lastnega udobja - da pa se omejiti njihov vpliv na okolico. In prav zavračanje okolice je edino učinkovito sredstvo, da se takšne nesprejemljive fašistične ideje omejijo. Praksa iz tujine na žalost namreč kaže, da je omejevanje skrajne desnice edino, kar nam ostane, saj je popolno izginotje teh skupin praktično nemogoče.

V soboto je izstopala še ena stvar, in sicer odsotnost protishoda. Da bi bil ta učinkovit, bi moral biti premočno številčnejši, vendar je možno, da je širša javnost tudi brez tega prepoznala slogane naonacistov za to, kar so, torej budalaštine. Kljub vsej medijski podpori v obliki pasivnosti. Z malo sreče pa se bo v logiki neonacistov v javnosti prepoznala tudi logika nekaterih parlamentarnih strank, posebej glavne opozicijske. Janša je pozval k protestom na ulicah in dejal, da se v civilni družbi že pojavljajo pozivi k manifestacijam. Je bil sobotni shod eden v vrsti teh manifestacij? Ne dvomimo, da opozicijski prvak računa tudi na podporo neonacističnih in ostalih lastnemu udobju lojalnih skupin. Vendar je Janša preveč pragmatičen, da bi se kazal z ramo ob rami ob cvetu domače omejenosti. To vlogo prepušča lokalnemu mestnemu svetniku Mihaelu Jarcu, tradicionalnemu zavezniku vsega glupega in fašističnega, ki je s prisotnostjo blagoslovil sobotni mimohod skozi središče Ljubljane.

Glavno mesto je seveda antifašistično mesto, vendar v to ne vključujemo praktičnega antifašista, župana Zorana Jankovića. Ta institucionalizacija antifašizma ima lahko kontra učinek. Kakšna snov namreč lahko nastane z mešanjem turbokapitalizma in populističnega antifašizma? Nič kaj užitno ne deluje. Dolgoročna rešitev se tako ponuja v (vz)trajni občutljivosti za pojave fašizma vseh oblik in neprepuščanju terena neonacistom, ko govorimo o vzgoji mladine. Tukaj pa igrata glavno vlogo šolski sistem in mikrookolje. Na slovenske množične medije, pa tudi večino ostalih, se preverjeno ne da zanesti.

Komentar je spisal Boris Vasev.



Komentarji
komentiraj >>