Tokratna izdaja festivala dokumentarnega filma, ki se je sicer že dobro udomačil med filmsko publiko in ustalil na lokacijah v Cankarjevem domu in Kinodvoru, ponuja aktualen pregled svetovne produkcije dokumentarnega filma z nekaterimi filmskimi stvaritvami lokalnega in regionalnega pomena. Tradicionalne sekcije festivala dokumentarnega filma je letos pospremila še posebna sekcija, posvečena retrospektivi kratkih dokumentarcev bosanskih avtorjev.
Tokratna izdaja festivala dokumentarnega filma, ki se je sicer že dobro udomačil med filmsko publiko in ustalil na lokacijah v Cankarjevem domu in Kinodvoru, ponuja aktualen pregled svetovne produkcije dokumentarnega filma z nekaterimi filmskimi stvaritvami lokalnega in regionalnega pomena. Tradicionalne sekcije festivala dokumentarnega filma je letos pospremila še posebna sekcija, posvečena retrospektivi kratkih dokumentarcev bosanskih avtorjev.
Filmi bodo v okviru festivala na ogled še do srede, lahko pa pričakujemo, da bo nekaj naslovov kmalu možno videti v redni distribuciji ali na TV programu nacionalke. Eden takih je tudi »Polka film«, s katerim je Dušan Moravec, sicer bivši kitarist idrijskih Kuzel, posnel portret o kulturnih formacijah slovenskih izseljencev v ZDA. Cleveland kot središče slovenskih izseljencev namreč z več kot 80.000-imi dušami predstavlja še epicenter clevelandsko-slovenske različice polke. Njeno ime so po Ameriki in v svet popeljali Frankie Jankovič, Vadnals in ostali, ki so polko s slovenskim pridihom križali še z bendžom in ritmi Amerike z druge polovice prejšnjega stoletja. Čeprav Polka film ne predstavlja presežka v formalno-tehnični smislu, ima zato tematiko, s katero je uspel ustvariti zgodbo.
Film Vlada Škafarja »Nočni pogovori z Mojco« se loteva legende, ki jo je Mojca Cirej v dolgih letih ustvarila s svojim nočnim radijskim programom. Kratki kadri posneti z 8 milimetrsko kamero v tem kratkem dokumentarcu bolj kot dokumentiranju služijo ekspresivnim podlagam. Skozi nasnet nabor nekaterih najbolj zanimivih dialogov med potrpežljivo radijsko voditeljico in nočnimi pticami, se gledalcu razkrivajo zgodbe osamljenih ali pozno v noč bedečih poslušalcev, ki si želijo zgolj pogovora. Nekateri izmed poslušalcev pa v prijazni Mojci našli tudi svojo simpatijo.
Pregled s svetovne produkcije dokumentarnega filma je te dni na platnih prikazal kanadsko-kitajski film »Zadnji vlak domov«. Gre za drugi dokumentarec mladega režiserja Lixin Fana. Film je posvečen kitajskim migrantskim delavcem, ki se za kitajsko novo leto, torej zgolj enkrat na leto, iz velemest vračajo domov k sorodnikom na podeželje. Vsako leto nepredstavljivih 130 milijonov delavcev v nepreglednih množicah potuje z vlakom, na katerega so zaradi gneče primorani čakati tudi po več dni. V tej največji migraciji na svetu spremljamo zgodbo ene od številnih družin, ki na zapuščenem podeželju starim staršem prepušča vzgojo otrok. Portret delavske družine je hkrati tudi portret sodobnega položaja delavcev na Kitajskem, vendar tudi film brez sogovornikov, ki bi v širši družbeni kontekst postavili sodoben položaj delavstva.
Veliko pozornosti je do sedaj pritegnil tudi nemški film »Superjunaki« Janeka Romera, ki je bil predstavljen v tekmovalni sekciji. Gre za gručo gverilskih aktivistov iz Hamburga, ki v upor prinesejo nekaj zabave. V kostumih stripovskih junakov se z robinhudovsko krajo borijo proti nepravični globalizaciji in prekernim oblikam dela, ki ogroža življenja mladih izobražencev, delavcev in družbo nasploh. Film je skozi vzporedno zgodbo emigrantke iz Bolivije prikazuje levičarske urbane strategije upora, ki so ob srečanju G8 dosegle svoj vrh. Po videnem se lahko vprašamo, ali aktivisti s sposojenimi maskami naivni karnevalski upor zgolj uprizarjajo, brez da bi dejansko naskočili probleme s prave strani.
Film »Hrana, d.d.« se je ukvarjal z vprašanjem škodljivega industrijskega načina proizvodnje hrane, kjer fordističnim razmeram v tovarnah prislovično pripada tudi manjše zavedanje o izvoru njihovih izdelkov. Že znane tematike kemično in genetsko predelane prehrane se film loteva interaktivno, v pogovoru s kmetovalci, delavci v tovarnah, uporabniki in kritičnimi posamezniki. Lastniki korporacij, ki so monopolizirali ameriški trg hrane, so intervju za film odklonili, kar pušča vtis, da se prav veliko tega, kar že vemo o škodljivem načinu izdelave hrane ne skriva več za slonokoščenemi stolpi.
Cvetober dokumentarcev na letošnjem festivalu predstavlja nekaj filmskih presežkov, čeprav se drži ustaljene recepture filmskih sekcij, ki se delijo na tekmovalne, družbenokritične, mitomanske in osebnoizpovedne. Če o zmagovalcih do konca festivala lahko le ugibamo, pa je retrospektiva bosanskih dokumentarnih filmov že zmaga sama po sebi.
Gre za 44 dokumentarcev več kot dvajsetih avtorjev iz Bosne in Hercegovine, ki jih je v tej pregledni retrospektiv mogoče videti na enem mestu. Miran Zupanič je opravil izbor filmov in jih razdelil v pet tematsko zaokroženih sklopov. Ti zajemajo celo filme starejšega datuma nekdanje produkcijske hiše Sutjeska film in produkcijske hiše Bosna film. Novejša dokumentarna dela po večini kratkometražnih filmov so rešena bremena nasledstva. Dilema, ki je nastala po zadnji vojni, je zaradi nerešenih vprašanj glede tega, kdo razpolaga s filmsko dediščino, za nekaj časa zaprla vrata bogati filmski dediščini. S Filmskim centrom Sarajevo, kot naslednikom Sutjeska filma, so stvari pravno rešene, z njimi pa tudi usoda nekaterih izjemnih dokumentov prejšnjega stoletja.
Ekskluzivna ponudba do srede trajajojče retrospektive vabi k ogledu zgodnjih del avtorjev, kot so Makavejev, Žalica, Vuletić ter ostali. Dobro obiskane kinodvorane dokazujejo zanimanje za premalo poznano produkcijo iz regije in tudi zanimanje za dolgo zanemarjeni žanr dokumentarnega filma.
Uč je na festival dokumentarnega filma vrgel Dare P.
Komentarji
komentiraj >>