Sreda, 31. 3. 2010
Nina Cvar
..."Which would be worse, to live as a monster or to die as a good man? "...
Danes ob 16.00 na valovih Radia Študent...
Cela vrsta brezčasnih filmskih klasik izpričuje, da je motiv duševnih motenj precej priljubljena snov filmskih ustvarjalcev. Navkljub temu pa je filmska reprezentacija pričujoče snovi pogosto stereotipna, včasih že prav klišejska, s čimer pa smo seveda priča le še nadaljnjemu reproduciranju predsodkov, zlasti pa stigme o tovrstnih motnjah.
»Zlovešči otok« Martina Scorseseja, diplomanta filmske akademije newyorške univerze, na kateri sta - mimogrede - diplomirala tudi Jim Jarmusch in Spike Lee, tako ponuja precej standardni paket klišejev o duševnih motnjah: distinktivno ameriško vulgariziran Freud, način umestitve psihiatrične bolnišnice »Ashecliffe« v prostor, kajpak na težko dostopen »Shutterjev otok«, zloraba antipsihotikov, za konec pa seveda še obvezna »formanovska« lobotomija in hudobni psihiatri.
Vonj po klišejih pa se sicer vali tudi na ravni filmske govorice danega filma, kot tudi v tematikah, ki jih »Otok« obdeluje; pri tem se v prvi plan prerivata zlasti travma druge svetovne vojne in pa psihotična atmosfera zarotniškega makartizma frivolnega lova na čarovnice v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Dobro, tu je pač Marty moral slediti literarni predlogi Dennisa Lahaneja, po kateri je bil film tudi posnet; Lahaneja sicer med drugim poznamo tudi kot avtorja »Skrivnostne reke«, ki jo je na filmskih platnih ekraniziral Clint Eastwood.
Zavoljo že nič kolikokrat uporabljenega dramaturškega obrazca nenadnega finalnega preobrata - ta se je še posebej razpasel v devetdesetih letih minulega stoletja -, zadnjega Scorsesejevega filma vendarle ne moremo označiti za vrh filmske inovativnosti. Kar pa seveda še ne pomeni, da film lahko nonšalantno odvržemo na filmski odpad. Če odmislimo sicer precej vsiljive reference na Hitchcockovo »Vrtoglavico«, Kubrickovo »Peklensko pomarančo«, Formanov »Let nad kukavičjim gnezdom« in če nismo pretirano strogi do scenarističnih rešitev »ala« »formulca« ter na sploh že videno, je film v poplavi holivudske povprečnosti gledljiv.
Vendar pa je v izbranem primeru prav finale filma tisti, ki se kaže kot ključni moment oziroma vprašanje zadnjega Scorsesejevega projekta. Ta sicer funkcionira kot svojevrstna sodobna različice noirja, pri čemer pa se njegova kvaliteta skriva v skrbno vzpostavljeni atmosferi klavstrofobične brezizhodnosti osrednjega lika - zveznega šerifa Teddyja Danielsa.
Njegovo vizualizacijo je Marty – kot je v zadnjem času zanj že v navadi - vnovič zaupal DiCapriu, ki pa tokrat – za razliko od »Krožne ceste« na primer – le ni tako prepričljiv. Zdi se namreč, da DiCapriu zmanjka ravno v neprepričljivem niansiranju kontrastov, ki bi bili sicer nujno potrebni za izpeljavo velikega finala filma.
Četudi smo bili poprej kritični do načina razpleta fabule, si bomo slednjega le drznili brati na nekoliko drugačen način. Klišejski razplet filma lahko namreč koncipiramo tudi kot izjavo o arbitrarnosti gledalčeve perspektive, konec koncev pa tudi kot zaznamek o »ne-naravnosti« vzpostavljanja diskurzov, ki krožijo v določenem družbeno-kulturnem prostoru.
Na tej slédi funkcionira finalni zarez v filmovo, sicer nekoliko razvlečeno narativno sosledje sličic, kot analogija velike zareze s strani tako imenovanega »velikega zapiranja« sredi 17. stoletja. Ta je po Foucaultu inavgurirala klasično dobo uma, pri čemer pa naj bi bila njegova hrbtna stran prav »norost« - »norost« naslovnega junaka, ki pa mu jo diagnosticira ravno biopolitični medicinski pogled bolnišnice »Ashecliffe«.
Aluzijo na preigravanje odnosa »um/norost« v kontekstu medicinskega pogleda napeljujejo začetni prizori prihoda zveznega šerifa in njegovega novega partnerja v psihiatrični kompleks. Slednjega namreč subtilno uokvirja zlovešča prisotna odsotnost panoptičnega »Pogleda« oblasti-vednosti. Še več. Mestoma se zdi, da film funkcionira kot prava mala čitanka sodobne biopolitike, zgoščene prav v filmovem finalnem vrhu »reguliranja« pacientovega duševnega stanja.
Prav na tej točki pa se skriva tudi odgovor na naše postavljeno vprašanje o konsekvencah, ki jih ponuja film s svojim finalnim razpletom. Tekom odtekanja filmskih podob, uokvirjenih z bogato, a s precej na prvo žogo uokvirjeno simboliko notranjih bojev naslovnega protagonista, smo gledalci priče prevpraševanju različnih režimov resnice. V zadnji instanci pa se slednji pravzaprav zožijo le na dve opciji, pri čemer pa izbiro ene ali druge Marty prepušča gledalcu. Ali pač?
Odgovor na zadnje, finalno vprašanje, boste sicer morali poiskati kar sami. Od njega pa so odvisne ne le implikacije, ki jih lahko potegnemo iz filma, temveč tudi sama Scorsesejeva politična drža…
Na lovu za »resnico« je bila za RŠ Nina Cvar.
Komentarji
komentiraj >>