Obstaja območje vrta, kjer redke rastline ne žalujejo. Obstajajo oceani krac, opomb, zapiskov in ušes. In morja in viharji. Primoža Čučnika danes srečujemo v novi zbirki – z letnico 2010 - Kot dar.
Obstaja območje vrta, kjer redke rastline ne žalujejo. Obstajajo oceani krac, opomb, zapiskov in ušes. In morja in viharji. Primoža Čučnika danes srečujemo v novi zbirki – z letnico 2010 - Kot dar.
Čučnika in njegove sodobnike radi jemljemo za nadaljevalce protipostmodernistične tradicije, ki z nonšalantnimi kretnjami v poezijo tresejo formo lirskega subjekta in jo z lastnimi variacijami odnesejo v zavetje tako zvane nove izgubljene generacije, kjer je polarizacija nemogoča in pesništvo kroži v toku lastne zavesti o nezmožnosti upora. Disidentstva pač ni več.
Je pa vedno nek spomin, ki se rojeva iz osebne izkušnje ali iz pesniške tradicije evropskega veličastja. Čučnik kar brez ovinkarjenja razmišlja o svoji mladosti, obenem pa se preko tradicionalnih form sekstine, soneta in tako dalje vpisuje v razborit trend, ki ga lahko vidimo v Komeljevih trioletih ali Zupanovih sekstinah in nenazadnje tudi v Čučnikovih predhodnih knjigah teh form ne manjka.
To bi lahko imenovali ambivalenten odnos do nečesa že tolikokrat uporabljenega, konstruiranega in seveda v modernizmu dekonstruiranega, da se kot edina očitna pot iz teh razmerij kaže neka njihova nova uporaba. Nova v smislu dejstva, da razvoj poezije ni progresiven; ali drugače, če bi bil progresiven, bi bil višek poezije Zagoričnikov Opus Nič izpred več kot štiridesetih let. Ali pa bi naš kažipot postala Adornova teza o nezmožnosti pisanja poezije po Auschwitzu.
Topos nove Čučnikove pesniške zbirke je v primerjavi s prejšnjimi mnogo bolj hermetičen in zadržan. Za razliko od množične uporabe togih označevalcev, denimo Frenkija O'Hare, Amerike, poljskih pesnikov in Gregorja Podlogarja v zbirki Ritem v rôkah iz leta 2002, se v zbirki Kot dar take označbe niti ne pojavljajo več. Tu in tam se sicer pojavijo države in kakšno lastno ime neznanega nosilca, vendar je v splošnem izbira besednjaka vezana na abstraktne oziroma nedoločne pojave, bodisi so to ključavnice, čolni ali jate dreves, če za predstavo naštejem zgolj par naključnih.
A to še ne utemelji hermetične sintagme in težko pojasnljivih besednih zvez, ki se pojavljajo. Zatopiti se je potrebno v pesnikova lastna razmišljanja o poeziji. V letu 2007 je izpod Čučnikovih rok prišel tekst z naslovom Problemi tehnopoetike, ki je objavljen v knjigi esejev, kritik in fragmentov Spati na krilu. Poleg bentenja nad uporabo metafizike in njenega neobstoja v kritiki njegovih pesmi se pojavi tudi princip, imenovan princip premikanja, s katerim je moč karseda primerno zapopasti tukaj in zdaj predstavljene pesmi.
Princip premikanja je gibanje po površini, citiramo Čučnika: »ki se mi kaže kot vedno bolj hlapljiva sedanjost oziroma negotova stvarnost. Preprosto mislim, da noben enoznačni jaz in/ali zgolj vertikalni subjekt ne moreta več izraziti sveta v vsej njegovi zapletenosti in jezikovni večznačnosti.«
Če smo iskreni, mu je v novi zbirki Kot dar to uspelo. Morebiti so nove pesmi piscu te recenzije manj po godu kot poprejšnje, kjer se lirski subjekt zadira v tučasno realnost, kjer se taisti lirski subjekt kaže kot poznavalec banalnih imen in stvarnih krajev in kjer je skorajda prozna dikcija ena izmed odlik Čučnikove pisave, a je vsekakor nujna bralčeva odgovornost, da opazi pesniku lasten razvoj.
Če linearno sopostavimo zadnje tri zbirke, si sledijo takole: 2005: Nova okna, 2007: Delo in dom, 2010: Kot dar. Že naslovi zbirk nakazujejo povezanost, bodisi v pomenskem polju doma, pomenskem polju popravila ali potrošništva. V novi zbirki je to dar, mišljen mogoče kot dar življenja, če smo malo manj banalni pa kot dar otroštva kot stare igrače; je dar solipsistično naravnanemu nekomu, ki je , citiram pesem Trgovina: »smešno prevelik za drobne igrače, ki brez njega ne obstajajo.«
Nova zbirka se deli na 5 razdelkov. Vrnitev v naravi je mehko poigravanje s formo, Zakoni pa so montažirani drobci besed, črk, so eksperimenti v besedah samih, ki jih Čučnik tu in tam prekine, kopipejsta drugam; to naredi z delom besede ali z njeno celoto. Za Zakoni pride Trgovina. Razdelek Zamisel reda v zapuščeni kitajski restavraciji se začenja z biblijsko parafrazo: »Bila je pesem in bila je igriva.« V pesmi obstajajo natakarji, obstaja živahen (tudi igriv) lirski subjekt, ki razmišlja o priseljenski družini in konča svoj pohod skozi restavracijo z imperativom: »Sestavi svet skozi ključavnico, ki se izmakne tujemu pogledu.« Svet brez tistega, kar je onečaščujoče in kar je na koncu zadnjega razdelka z naslovom Stare igrače zavrženo, v dvojinski patos kričeče: »In imela bova svoj vihar in svoje morje, slutnje in začudenja. Vse skupaj bo prihajalo za nama v obliki salv, soli, solin, slavljenja.« In tu se nova pesniška zbirka Primoža Čučnika Kot dar konča.
Čučnik se v njej umika v puščavo dotikov tistega Drugega, ne toliko neizrekljivega kot pozabljenega. In ne toliko nedosegljivega kot nezlepljenega z obstoječo realnostjo.
Re: Primož Čučnik - Kot dar (LUD Šerpa, 2010)
anonimni alkoholik [08/04/2010]
In vendar se zdi, da tale Čučnik precej postmodernira. Pesnik brez brezna ali pesnik brez dna? Pesnik brez glave? A je to lepo?
odgovori >>
Re: Primož Čučnik - Kot dar (LUD Šerpa, 2010)
andrej t. [08/04/2010]
Men se zdi, da je tuki več problemov. Prvi je ta, da je mišljenje po postmodernizmu itak najtežje, ena, ker je
dvojnost po novem lahko vidna v vsakem umetniškem aktu, recimo, če je neka predstava slaba, loh še zmer
rečem, da je to zato, ker se v tem skriva nek postmodernistični obrat. Dva, ker se je težko izvit iz
samih netemeljnih (v smislu, da ni temeljev) občutij itd. Tkoda trditev, da Čučnik postmodernira pr men
ne more bit odgovorjena, v recimo demanovskem smislu vsakršne napačne interpretacije. Pesnik brez brezna? Pesnik brez dna? Radikalna vprašanja, a zgolj dva ekstrema. Če nahitro in banalno razložim, postmodernizem je gledan kot človeška postaja, kjer človek stoji na obali in zre v morje, ter vanj zaplava (recimo romantika). Postmodernizem pa najde svoje temelje v morju, kjer pač temeljev ni. Kjer tud brezna ni, če obrnem. In se mora vrnit na nek temelj, kakršen pač že ta je. Izhajajoč iz tradicije - zdaj že ne več tako mlade poezije - si upam trdit, da to kar berem pri Čučniku, ni postmodernizem. In sem tudi zgoraj lepo (lepo = dobro, v smislu kalos kai agathos) izrazil svoje mnenje, zakaj je temu tako. Če maš pa kšn konkreten primer za svojo trditev, bi mi blo pa kr v veselje začet mal obširnejšo debato. lp a.
odgovori >>
Re: Primož Čučnik - Kot dar (LUD Šerpa, 2010)
anonimni alkoholik [09/04/2010]
Če je visoki modernizem (recimo Taufer, Strniša Zajc) pri nas pesništvo brezna in s tem dna, tj. dna tega brezna, saj brezno vendarle mora imeti dno. In če je ludizem (Šalamun, zgodnji Jesih npr.) pesništvo brez glave. Kam potem uvrstiti takšnega Čučnika. Zaradi igre s formami po mojem že malček postmodernira, to sem mislil, ampak duhovnozgodovinsko je pa prepozen za radikalnega postmodernista. Postmodernizem (v umetniškem, ne duhovnozgodovinskem smislu) se igra s svojimi temelji, saj ni res, da zaplava kar nekam, kjer ničesar ni. To je stara ideja avantgarde, da je treba vse zanikati. V tem pomenu ne vem, če nismo pri nas interpretacijsko malo v izgubljenem položaju, ko, govoreč o poeziji, vztrajno zanikamo njen neutemeljeni temelj (konkretno je težko reči, katera občutja so tukaj zdaj izmišljena in katera resnična; romantika pa je, vsaj mi za nazaj tako vidimo, imela zase značilna občutja, ki bi jih danes označili za klišeje, takrazt pa so bila seveda pristna ali pa tudi ne, odvisno od avtorja) Toda ne pozabimo pritiska oblike, duha časa ... zdi se, da se skuša sodobna poezija tega delno zavedati s tematiziranjem forme ... da ni stališča brez oblike, da je forma že vnaprej dana in da se zunaj nje ne da ničesar izraziti, to pa je, malo takšna, postmoderna, prepustitev, ki se ji celota in njeni deli sicer upirajo, pa vendar ... no, sam vse tole razumem bolj brez glave kot z breznom, čeprav nima nobene zveze z ludizmom, kot smo ga poznali seveda, gre vendar za direktno seciranje romantičnega podstavka kot "priznanega temelja" našega izročila. Naj s tem neham. hvala za pozornost in nasvidenje.
odgovori >>
Re: Primož Čučnik - Kot dar (LUD Šerpa, 2010)
andrej t. [09/04/2010]
Problem meje med avantgardo in postmodernizmom je kar očiten, ponavadi je njuno stapljanje težko opaziti (kdo sm jz, da govorim o absolutnem pogledu?) in radikalni postmodernist je oznaka, ki bi lahko bila deležna daljše debate. A vendar, postmodernizem, vezan zgolj na tematiziranje forme? Se strinjam, govoriti o ameriški metafikciji kot postmodernizmu, je obenem govoriti tudi o radikalnem modernizmu (ali avantgardi, kar ti je ljubše), je govoriti o »poeziji brez glave«. Pa o Jesihu? Mogoče. Pa je res? To so pavšalne trditve, ki pač na hitr označjo, o čem zdj govoriva, a obenem uničijo obilico singularnosti samega avtorja. Sam se težko opredeljujem, morebiti sem mnogo bolj na Auerbachovi strani, kjer želi preko ohlapnih označb se dokopati do nečesa singularnega, posameznega. A če govoriva direkt o Čučniku in ga vzporejava s tradicijo raziskovanja postmodernizma, mogoče slovenskega, ki vanj vključuje zgolj Jesiha in v manjšem pomenu kakšne druge, bi rekel, da Čučnik to ni. Zdaj, če pogledam Makarovičevo, ki jo je Janko Kos uvrščal v postmodernizem, se poigrava s formami (preigravajoč ljudsko slovstvo in trohejski osmerec), po drugi strani pa je tvoja trditev, da se »zdi, da se skuša sodobna poezija tega delno zavedati s tematiziranjem forme ... da ni stališča brez oblike, da je forma že vnaprej dana in da se zunaj nje ne da ničesar izraziti, to pa je, malo takšna, postmoderna, prepustitev, ki se ji celota in njeni deli sicer upirajo, pa vendar«. Če je ključnega pomena malo manj kot fetišizacija forme (mogoče za razliko od prejšnih obdobij, ki so prav tako obstajale znoraj forme, romantika in sonet, modernizem in forma modernizma itd.), potemtakem smo na zelo tankem ledu, ko hodimo proti prihodnosti slovenske poezije. Je modernistična forma zopet postmoderen način preigravanja? In da zaključim malo shizofren odgovor, kako sploh misliti poezijo po postmodernizmu, ali boljše, kako misliti metavedo, bodisi kritiko bodisi teorijo, po postmodernizmu? Vključujoč vse vedenje iz njega, o njem, ga preskočiti? Mu dati pot? Postmodernistična misel je namreč okužila naše mišljenje. Prelep pozdrav, a.
odgovori >>