* Zahodnofrancoska zasedba Zenzile iz Angersa že vrsto let slovi kot ena glavnih predstavnic duba v Evropi. Po trinajstih letih delovanja, osmih studijskih albumih in številnih koncertih po Franciji in drugod so dokazali vse, kar je potrebno, da se jih označuje kot ene izmed glavnih predstavnikov postjamajške dub godbe na evropskih tleh. Zvočno so precej manj sintetični kot denimo Ez3kiel ali High Tone, v primerjavi s temi zasedbami njihove studijske stvaritve zvenijo bolj žive. Elementi, ki sestavljajo zvok zasedbe Zenzile so predvsem dub, rock, postpunk soul in jazz. In po novem tudi pop. Ob poslušanju njihovega zadnjega albuma Pawn shop je prisoten dokaj močan element popa, ki je marsikaterega poznavalca te zasedbe presenetil.

Zenzile vsekakor ni bend, ki bi se ga dalo prehitro opredeliti. Po trinajstih letih delovanja so postregli z albumom Pawn shop, ki se za nekoga, ki zasedbo spremlja zadnjih nekaj let, sliši kot nekaj novega. Še nikoli prej niso v svojo glasbo vključevali očitnih pop elementov, a to jim je pri tej zadnji izdaji dokaj dobro uspelo. Lahko pa se za začetek osredotočimo na samo ime plošče, saj bi Pawn shop lahko prevedli kot zastavljalnica ali izposojevalnica. Zenzile so bili do zdaj vedno izjemno družbeno in socialno kritični glasbeniki in to se z zadnjo ploščo ni kaj prida spremenilo. Pevka Jamika Ajalon se v svojih besedilih še vedno osredotoča na zahodno zgrešeno in brezizhodno potrošniško življenjsko strategijo. Vse to pa spremlja močno dubovsko zasnovano muziciranje, kjer se besedila spretno lepijo in prepletajo z glasbenimi elementi.

Od prejšnjih stvaritev se album Pawn shop razlikuje predvsem v svoji zvočni podobi. V njem se najdejo novovalovske punk linije in elementi eletronike, ki na nekaterih delih spominjajo na zvok zgodnjih osemdesetih. Na teh mestih se plata Pawn shop močno razlikuje od vseh ostalih plošč, ki so jih do sedaj izdali Zenzile. V primerjavi z albumoma Totem (2002) ali Meta Meta (2006) so se zadeve premaknile na širšo raven. Tako se ob poslušanju komada Fire eater naenkrat znajdemo v elektro-punkovskem objemu, v komadu Thursday night rover disco pa se ob recitiranju Davida Aldermana in ambientalni glasbeni podlagi komaj še opazi, da so to, kar poslušamo, Zenzile.

Čeprav se Pawn shop močno razlikuje od vsega, kar so Zenzile delali dvanajst let pred tem, je plošča kljub temu zvočno konsistentna in se sliši kot zaključena celota. Je korak naprej in odraža visoko raven kreativnega delovnega procesa, ki zasedbo spremlja že od samih začetkov njenega delovanja. Treba je namreč priznati, da se dandanes večina bendov le stežka osvobodi lastnega zakoličenega zvoka, vse prej se stvari ponovno reciklirajo in ponavljajo. Zenzile naj bi izjavili, da so pri produciranju tega albuma črpali iz navdušenja nad ploščami iz svojih najstniških let, med katerimi se znajdejo Nick Cave, Public Image Limited, Serge Gainsbourg, Pink Floyd, Velvet Underground in podobni. Album Pawn shop zato deluje zelo zrelo in je poln preskokov. Zenzile že dolgo niso več samo eden izmed francoskih dub bendov, gre za združbo posameznikov, ki glasbeno izstopajo po suverenosti in svojevrstni žanrski nedoločljivosti. Seveda jih še vedno spremljajo klasične basovske in ritmične spojine, ki spominjajo na dub, vendar so te precej bolj zamegljene in prepletene z rockom, folkom, elektrom in postpunkom. Nespremenjena je ostala zanje značilna politična drža v besedilih in jasna zvočna slika, ki se gradi in ne upada od začetka do konca.

Ne glede na to, da smo Zenzile poznali že od prej, nam njihov zadnji album Pawn shop v slabi uri ponudi veliko zanimivega. Glede na to, da so jih organizatorji tukajšnjih dub veselic poskušali že vsaj dvakrat pripeljat v naše kraje, smo lahko toliko bolj radovedni in preverimo, kako suvereno in homogeno delujejo med koncertom, ki se bo zgodil čez štirinajst dni na Dub Club večeru v Gala hali na Metelkovi.

pripravil Saša Serban

Live ZENZILE feat JAMIKA -Smell the roses from cedyo on Vimeo.