* Tokratno edicijo RŠ Koncerta posvečamo domačemu duetu, ki ga je bilo v preteklih mesecih moč kar nekajkrat videti in slišati v živo. Morebitne zamudnike, med katere sodi tudi avtor današnje oddaje, pa je nedvomno razveselilo dejstvo, da je eden teh nastopov luč dneva ugledal na CDR-ju That Which Happens Is Itself Dripping Red. CDR je na tem mestu poudarjen vsled danes že povsem ukoreninjene prakse izdajanja albumov v pričujoči obliki, slednje pa je moteče zaradi več parametrov. V oči navadno najbolj bode nalepka na samem mediju, zaradi katere neko kontinuirano poslušanje ni ravno priporočljivo.

Vložen trud, ki ga peka konkretnega števila ploščkov nadalje nedvomno zahteva, bi se morda veliko bolje manifestiral na kakšnem bolj prilagodljivem, daljnosežnem mediju. Ampak pustimo sedaj možnosti ob strani, vse to jamranje sodi sem zgolj zaradi dejstva, da si kar nekaj tovrstnih posnetkov zasluži oprijemljivejšo izdajo. In oprijemljivejša je v primeru CDR-jev tudi tista brez materialne esence.

Vse do tukaj rečeno lahko mirno prevedemo kot kompliment glasbi, ki jo najdemo na That Which Happens Is Itself Dripping Red. Na nemalo mestih smo že lahko brali o primerjavah med vokalom in saksofonom, duet Irene Tomažin in Marka Karlovčeca pa to debato kar sproti prepogiba in gnete. S čustvi nabit dialog poseže tako po nežnih milozvočjih kot rezkih krikih, največji delež pa pušča nekemu vmesnemu grajenju, ki morda ravno zaradi značilne Irenine barve glasu še toliko bolj aludira na dejanski pogovor. Za vzbujanje najbolj rudimentarnih občutij je njuna medigra tako rekoč enkratna, saj iz nje poslušalec zlahka razbere vsak še tako pičel razpoloženjski nihaj. Sposobnost Irene Tomažin, da tudi pomanjkljivosti človeškega vokala, kot je denimo odvisnost od velikosti pljuč, pretvori v prednost, se z enim bolj svobodomiselnih slovenskih saksofonistov kajpak odlično dopolnjuje. Na trenutke se sicer pretežno jasno razločna meja med obema celo zabriše, navidez nikoli pa se njuno soglasje ne prekine. Tudi nekaj povsem solističnih vložkov ne zmoti toka dogajanja, v katerem je kljub improvizaciji moč zaznati narativno nit. Že po sedmih minutah uvodnega dela pa postane marsikateremu ljubitelju free-jazza žal, da v tovrstnih muzikah ne najdemo več vokalistov.

Posnetek je nastal v Mladinskem, kulturnem in socialnem centru Koper, in sicer 2. 11. 2009, s čimer duet prehiti marsikatero tujo koncertno izdajo, na katere moramo čakati tudi po več let. A hkrati gre to na račun že omenjenega načina izdaje, ki bi si v njunem primeru nedvomno zaslužil kaj več. Še posebej, če k enačbi dodamo sliko z ovitka, sicer delo Marka Karlovčeca, s čimer je tudi po tej plati dvojec na sledi avantgardam iz drugih dežel. Preostane nam le še, da napnemo ušesa in prisluhnemo dvodelnemu zvočnemu zapisu z nastopa, ki ga bomo slišali v celoti.

pripravil Tit Podobnik