Četrtek, 8. 4. 2010
Peter Recer
Po mnogih letih se Bambi Molesters vračajo z novo ploščo. Krhke, a rokerske kitare se zlivajo v nežne melodije, ki jih krasijo izdelani detajli ter nadgrajujoči aranžmaji. As The Dark Wave Sweels popelje poslušalca skozi krajino zapuščenih prostranstev, kjer se pod žarečim soncem lomijo težki valovi. (v celoti!)
* Minilo je vrsto let od zadnje izdaje plošče Bambi Molesters. Globoko v zavest surferske publike so se vtisnili s ploščo Sonic Bullets, 13 From the Hip, na kateri so se znašli v družbi glasbenikov, kot so Peter Buck iz R.E.M, Eduardo Martinez iz The Flaming Sideburns ter Chris Eckman iz The Walkabouts. Bambi Molesters igrajo surf glasbo s svojim lastnim zvokom. Tako kot pri Man or Astro-Man? poslušalec ne more zgrešiti humorja začinjenega s hitrostjo in kančkom hrupa, so Bambi Molesters prepoznani predvsem po nežnosti igranja. Namesto bizarnosti Messer Chups ponudijo milino melodije, ki je predvsem podana skozi dialog kitar Daliborja Pavičića ter Dinka Tomljanovića. Njihova glasba je dokaj minimalistična, brez dodatnih lepotnih okraskov, naslanja se na dinamiko med inštrumenti, kjer nad zvočno podlago lebdi zvok krhke kitare. V tej preprostosti se poslušalec zlahka znajde v krajini penastih valov.
Kljub dolgoletnim premorom od izdaje prejšnjega albuma, so se Bambi Molesters s svojimi koncerti v Sloveniji vtisnili v spomin domače publike. Ob tem velja omeniti, da je bila plošča Sonic Bullets, 13 From the Hip posneta v Sloveniji. S Chrisom Eckmanom na čelu pa so prav tako snemali v Sloveniji pod imenom The Strange.
Ploščo nocojšnje Tolpe bumov z imenom As The Dark Wave Swells so posneli v Zagrebu, producentsko delo pa je opravil znanec s prejšnjih plošč Chris Eckman. Začne se v zelo umirjenih, otožnih tonih z naslovno skladbo As The Dark Wave Swells. Dramatičnost uvodne skladbe je podkrepljena z igranjem violin in proti koncu z izbruhom trobil. Uvodna pesem nosi v sebi neko dramatičnost in hkrati nežnost filmske glasbe, ki sugerira k celostni podobi albuma. V hitrejšem tempu ji sledi The Kiss-off, dokler Wrong Turn ne zavije k težjemu, bolj rokerskemu zvoku. Rokerske težnje se pokažejo kot dobrodošel preobrat na sicer dokaj umirjeni As The Dark Wave Swells. Kadar solistična kitara spomni na žgoče psihedelično sonce, ki zažari tudi pri Point Of No Return, se Bambi Molesters preslikajo v krajino odmaknjenih cest puščavske prerije, kjer le kaktusi nudijo senco.
Kljub temu na novi plošči Bambi Molesters prevladuje precej umirjen zvok. Preigravanje inštrumentov je minimalistično in skrbno premišljeno, a na trenutke premalo drzno, saj se izvajalci premalokrat nagnejo proti robu. Pesem Panic Party sicer ponudi igrivost zvoka surferske kitare s kratkimi škripajočimi dodatki, a je podobnih dogodkov na plošči premalo. Marsikdaj se zazdi, da pri pesmih manjka konkreten vrhunec, ki bi jih zaokrožil v celoto. S tem posamezne skladbe izgubijo na svoji lastni globini, poslušanje plošče pa postane lahkotno. Kljub temu ne gre oporekati melodijam, ki kar same ostanejo v spominu.
Z As The Dark Wave Swells je zvok Bambi Molesters postal še bolj krhek, ranljiv. Verjetno, da je ravno to prepoznavni korak nove plošče. Prehod k še bolj umirjenim, nežnim, skoraj otožnim tonom. Ob tem ne gre spregledati, da je na plošči slišati veliko trobil, ki imajo energičen temperament. To vodi do dvojnosti plošče. Na njej je moč slišati hitrejše, bolj rokerske pesmi, druge so podkrepljene s prej omenjenimi trobili, celotna podoba plošče pa vseeno izpade zelo nežno. Res je, da je bil v studiu Chris Eckman, ki je morda prispeval k bolj čutnemu zvoku.
Po vrsti let studijskega premora so se Bambi Molesters vrnili s ploščo, ki je dosti bolj umirjenega karakterja. As The Dark Wave Swells zmoti v svoji lahkotnosti, a gre vseeno za ploščo, ki predstavlja odmik od prejšnjih albumov skupine. Prav tako se na njej ustvarja neko ravnovesje med hitrejšimi in počasnejšimi pesmimi. Izkaže se kot ušesu zelo prijazna in dopadljiva plošča, ki ji mestoma manjka kanček drznosti.
pripravil Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>