Vprašaš se, v čem je problem, draga poslušalka in dragi poslušalec? Problem je v tem, da stika med tistimi zunaj in temi znotraj zidov praktično ni. Skromno mnenje Napihovanja pa je, da to ni dobro ne za ene ne za druge, saj v končni fazi gre tukaj za strah pred srečanjem z drugim in drugačnim. In naj tukaj takoj opozorimo, da pri tem ne govorimo o nikakršnem jebenem interkulturnem dialogu - ampak o nekakšnem trku med različnostmi, iz katerega se edino lahko rodi nekaj novega ...
Dobro jutro in lepo pozdravljeni v še enem Napihovanju. Upamo, da ste se med velikonočnimi prazniki prijetno spočili in da ste, tako kot naša številna ekipa, pripravljeni na nove delovne zmage in pomladanske izzive, uf. Ker tekom praznikov nismo bili v Sloveniji in, po resnici povedano, pojma nimamo kaj se trenutno v družbi dogaja, bomo tokrat lomili svoja lastna stara pobarvana jajca. Začnimo torej povsem sproščeno in neskromno, s samohvalo: spletna izdaja naše rubrike pred dvema tednoma, ki je obravnavala aktualno-neaktualno problematiko metelkovskega kluba Menza pri koritu je, tako kot smo predvidevali, doživela za zdaj rekordno število klikov in številne komentarje. Ker zaradi že omenjene odsotnosti na njih skoraj da nismo odgovarjali, bomo tokrat za začetek še enkrat polomili to isto zlomljeno jajce in ga potem skušali kot jajce na oko zalepiti na celotno ljubljansko 'alter' sceno.
Neki globokoumni komentator, ki je našo cenjeno ekipo degradiral v 'kratkovidnega analitika' nas tam vpraša, v čem je pravzaprav problem? v tem, da v Menzi ni več elektronike v primerjavi z ostalimi zvrstmi? Na to prvo vprašanje lahko brez razmišljanja odgovorimo kratko in jedrnato: da. Prav tako, kot na drugo vprašanje, ki se glasi, ali je problem v tem, da prireditve niso bolj masovne? Pogojno se namreč lahko strinjamo tudi s tem. Ne moremo pa se strinjati s predpostavko tretjega vprašanja, ki se glasi: ali je problem v tem, da na dogodke ne hodijo več isti ljudje? Ne. Tretji problem - ki posledično izhaja iz prvih dveh – po mnenju Napihovanja prav nasprotno sestoji iz tega, da na dogodke ne hodi več različnih, in ne istih ljudi.
Pričujoči komentator konča svoj komentar s tem, kako da verjame, da bo Menza preživela še kakšno družino, pa tudi kakšnega manj ali več kratkovidnega analitika. Pa vendar 'kratkovidni analitik' iz naših vrst, kolikor se spomnimo in kakor tam piše, v komentiranem tekstu pred dvema tednoma sploh ni govoril o nikakršnem preživetju. Kar je tudi razumljivo, saj problem nikoli ni v tem kako preživeti – tudi največji tepec preživi (kar je, mimogrede, ena izmed velikih skrivnosti tega sveta … ) - ampak je vedno v tem, kako živeti čim bolj popolno in izpolnjeno življenje.
Če pa govorimo o družbenem življenju, po našem skromnem mnenju rešitev ni v tem, da delamo nepretočne odrevenele barikade - ampak pretočne fleksibilne platforme. Pri tem pa bi radi opozorili na to, da je ta problem 'zabarikadiranja' značilen tudi za velik del ljubljanske 'alter' scene in nanj v določenih aspektih seveda ni imun niti vaš in naš priljubljeni radio. Eden izmed priseljencev iz naše napihovalske ekipe in 'kratkovidni analizator' par excellence je namreč že pred sedmimi leti – se pravi, ko je šele prišel v Ljubljano in je s takratno distanco tujca ta problem lahko z lahkoto opazil - pisal o radikalni getoizaciji dela te scene, ki se je praktično popolnoma povlekel iz mesta in zabarikadiral med štirimi metelkovskimi stenami.
Vprašaš se, v čem je problem, draga poslušalka in dragi poslušalec? Problem je v tem, da stika med tistimi zunaj in temi znotraj zidov praktično ni. Skromno mnenje Napihovanja pa je, da to ni dobro ne za ene ne za druge, saj v končni fazi gre tukaj za strah pred srečanjem z drugim in drugačnim. In naj tukaj takoj opozorimo, da pri tem ne govorimo o nikakršnem jebenem interkulturnem dialogu - ampak o nekakšnem trku med različnostmi, iz katerega se edino lahko rodi nekaj novega.
Naj za konec predstavimo ta-za-nekatere-neobstoječi-problem tudi za otroke in telebane, se pravi bolj slikovno. Predstavljajte si, da bi NSK svoje akcije izvajal za štirimi zidovi Metelkove, ali pa da bi Jonas govoril na radiu, ki ga ne poslušajo ljudje vseh generacij in iz vseh slojev družbe. Kakšen bi bil njihov imput v slovensko kulturno-družbeno tkivo, ki je tudi tako zanemarljiv?
Ali pa drugače: ali si lahko predstavljate kakršnokoli revolucijo, v kakršnikoli obliki, ki bi ji vsaj delno pripomogla neskončna razglabljanja o revoluciji v okviru Delavsko-punkerske univerze v varnem zaklonišču metelkovskih sten? Številni členi naše ekipe so se glede tega trudili nekaj ur in niti eden izmed njih si tega nikakor ni mogel predstavljati v nikakršni koli obliki. Pomembno je seveda, kaj si kdo postavi za cilj: eni bi skušali razširiti alternativne oz. drugačne oblike kulture na celotno družbeno polje, drugi pa se zadovoljijo s tem, da kričijo o revoluciji v wc-ju. Pa prijetno sranje in lep dan!
ODPOVED: Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, kot vedno poskrbi Napihovanje.
Komentarji
komentiraj >>