Knjiga, o kateri bo tekla beseda v tokratni Humanistiki, bi zlahka dolga leta mirno nabirala prah na knjižnih policah, saj gre za delo avtorja, po katerem bi danes težko posegel še tako zagrizen in vsega hudega vajeni »demode« študent filozofije. Vendar je bil zagrebški filozof Vanja Sutlić eden vidnejših heideggerjansko navdahnjenih filozofov s prostora bivše Jugoslavije in se je v lani izdani razpravi »Delo in moč« pri založbi Hyperion rehabilitiral v slovensko govorečo področje.
Knjiga, o kateri bo tekla beseda v tokratni Humanistiki, bi zlahka dolga leta mirno nabirala prah na knjižnih policah, saj gre za delo avtorja, po katerem bi težko posegel še tako zagrizen in vsega hudega vajeni »demode« študent filozofije. Vendar je bil zagrebški filozof Vanja Sutlić eden vidnejših heideggerjansko navdahnjenih filozofov s prostora bivše Jugoslavije, ki se je v lani izdani razpravi »Delo in moč« pri koprski založbi Hyperion rehabilitiral v slovensko govoreče področje.
Vitka razpravica na vsega skupaj štiridesetih straneh in s cicibansko velikostjo pisave predstavlja prvi del od skupno petih samostojnih publikacij, ki jih za izid pripravljajo pri omenjeni založbi. Nemara bi bralec takšen izdajateljski luksuz lahko razumel kot vrnitev prelomne misli 20. stoletja v naše tisočletje skozi velika vrata. Razprava, ki je bila prvič objavljena leta 1974, namreč o pomembnem človekovem bistvu, delu, spregovori z veliko začetnico.
Preden poslinimo strani Sutlićevega špeha, še nekaj uvodnih besed in biografskih fusnot. Gre za filozofa, ki je sodeloval pri časopisu Praxis, nekdanjem jugoslovanskem propulzivnem časopisu za prevpraševanje marksizma. Kasneje se je Sutlić od njega distanciral in se ob neki prigodi ob jalovem teoretiziranju o humanizmu na začudenje ostalih zavzel za teoretični antihumanizem. Ko spregovorimo o akademskih anekdotah, se pri roki hitro najdejo tudi biografska pričevanja in družinska debla. Vanji Stulić iz debla namreč štrli zanimiva veja, ki se imenuje po njem.
Ime Vanja Sutlić je sicer morda komu izmed poslušalcev in poslušalk odzvanjalo v ušesih lansko leto, ko so njegovega istoimenskega sina odstranili s položaja direktorja hrvaške radiotelevizije. Zanj v medijih niso našli pohvalnih besed, še posebno ne po tem, ko naj bi po pričevanju novinarjev nekdanjo beograjsko dopisnico HRT-ja označil za četniško kurbo. Naj za enkrat ta oris Sutlića juniorja ostane v oklepaju, ker očetov tokrat ne bomo sodili po dejanjih njihovih sinov. Sutlić senior je namreč skozi velika vrata male založbe izstopil s preveč pomembnimi mislimi, na katere bi bilo posthumno spuščati mrak današnjih dni še najmanj spodobno.
Sutlić v razpravi »Delo in moč« preko citatov Marxa in Engelsa vpelje svoj credo zoper nihilistično vizijo človekovega bivanja. Delo človeku skozi sam produkcijski proces osmišlja bivanje. S pomočjo Engelsovega pasusa, kjer govori proti antiavtoritarcem oziroma anarhistom, prihaja Sutlić na dan z idejo, da je mogoče odpraviti politično moč države, vendar se s tem ne izniči konstitutivna moč Dela samega. Po njem je tisto, kar z antiavtoritativnega stališča ne more izginiti, sama organizacija Dela. Princip avtoritete morda lahko izgine, vendar se zopet pojavi v kakšni drugi obliki. Princip avtoritete v ožjem smislu in princip avtonomije naj bi bila torej utemeljena v specifičnih zahtevah produkcijskega procesa.
Tudi delo in prosti čas nista v abstraktnem nasprotju in dobivata svoj pomen skozi samo delovanje in produkcijo. Sutlić omenja znanstveno delo kot tisto delo, ki lahko brez zunanje prisile predstavlja moč. Torej mišljenje, ki ne išče potrjevanja svoje moči, predstavlja afirmativno držo človeka do lastnega bivanja. V tem, kot pravi Sutlić, je delovanje na preobratu v samem bistvu Dela. Iz te moči, ki jih avtor polaga v delo, lahko mislimo Sutlićevo glavno filozofsko preokupacijo z zgodovinskim mišljenjem.
Zgodovinsko mišljenje izhaja iz miselne zgodovine, s samim življenjem ter življenjskosti življenja. V tej antinihilistični drži Sutlić razbere tisto, v čemer ni nič metafizičnega, sociološkega, antropološkega ali psihološkega. Gre zgolj za priznavanje vloge življenja kot zgodovinske dobe skustva biti, ki šele omogoča vednost in znanost ter vse, kar pride po tem. Zgodovinsko življenje tudi ne pomeni znanstvene historije, temveč je doba skustva biti orientira v merah revolucionarnega preobrata, ki »seže do meja že etabliranega sveta in iz njegove radikalne ničevosti«.
V tako kratki razpravi je zapisanih veliko vrstic volje do mišljenja, ki terja dostojanstvo za preobrat. Delo najprej določa človeka in njegovo življenje. Slednje se po nedavnih dalajlamovih toplih nasvetih mladi generaciji o potrebnosti sočutja sliši kot degradiran življenjski vzor. Premišljevati in hkrati biti, brez fetišizacije dela in brez sentimentalnosti ne potrebuje katere koli izkustvene modrosti, saj je misliti in biti po Sutliću eno. Pridna ročica in bister um že vesta, ob katerih pojmih se je spotikal Vanja Sutlić starejši.
O delu in moči je tuhtal Dare P.
Komentarji
komentiraj >>