JUNIOR KELLY & WARRIOR KING, 11. 4. 2010; Kino Šiška, Ljubljana

* Nedeljski večer v Kinu Šiška se je že drugič letos odel v rdečo, zlato in zeleno barvo. Po marčevskem nastopu jamajškega veterana Tonyja Rebla in njegove varovanke, pevke Queen Ifrice, se je - tudi tokrat v soorganizaciji ekipe Fat Dance Promotions - ponovila zgodba koncertnega reggae večera, ki sta ga oplemenitila dva nastopajoča: na posluh sta se postavila predstavnika novodobne roots reggae produkcije, mladi sing-jay Warrior King in bolj znani, pri reggae publiki zelo priljubljeni pevec Junior Kelly.

Kot predskupina bi morala nastopiti še zanimiva ženska vokalna formacija Las Balkanieras iz Nemčije, a so na žalost prepozno prečkale državno mejo, da bi se še lahko umestile na predvideni 'vozni red' večera. Škoda, saj se je tokratna reggae veselica - za razliko od marčevskega koncerta - začela zelo 'na suho'. Ne samo, da si je oba protagonista prišlo pogledat skoraj še enkrat manj ljudi, kot se jih je zbralo dober mesec nazaj, tudi vzdušje prisotnih ni bilo na nivoju, ki bi ga siceršnjemu navdušenju nad nastopajočima upravičeno pričakovali. Slovenska reggae publika je - če se lahko malo pohecamo - v nedeljo precej spominjala na 50-letnico mature, kamor pride samo še dobra polovica sošolcev, ti pa se zaradi svojih lét za 'žur' ogrevajo počaaasi.

No, roko na srce, na vse skupaj je vplivalo tudi dogajanje na odru. Večer je otvoril ljubljanski selektor Ziggi in že po nekaj komadih obelodanil, da predskupine torej ne bo ter da večer začenja kar prvi od obeh napovedanih glavnih akterjev, Warrior King. V reggae maniri to seveda pomeni, da nas najprej ogreje session band, ki zašpila trailer v nastop - venček skladb, ki bodo v nadaljevanju služile kot podlaga nastopajočima. Fire House Crew, sicer priznana in uveljavljena session zasedba, ki smo jo pri nas nazadnje slišali skupaj z nastopom Sizzle lani jeseni, je v prav tako penzionerski maniri komaj vzpostavila vzdušje pričakovanja. Kar se avtorice tiče, ga sploh ni. Zato je imel Wariorr King, ko se je nekaj pred 22. uro že pojavil na odru, kar zoprno delo.

30-letni Wariorr King je tako kot nekoliko starejši Junior Kelly pripadnik generacije, ki je v reggae sicer vrnila roots zavest in mehkobo lovers rocka, a po drugi strani pripadnik generacije novodobnih rastafarijancev iz plemena Bobo Shanti, ki so si v svojih manirah, načinu petja oziroma sing-jayanja ter želji po glasbenem preboju zvokovno pogosto preveč podobni. In če k temu dodamo še dejstvo, da je v sodobni reggae produkciji občutno premalo poudarka na kvaliteti inštrumentalne izvedbe, da so session bandi tipa The Roots Radics, The Revolutionaries ali Soul Syndicate do danes na splošno postali izjemna redkost, potlej je jasno, da od reggae koncertov na pragu tretjega tisočletja na žalost ne smemo preveč pričakovati, vsaj ne v smislu iskanja nekih globinskih izvedbenih presežkov.

Torej, penzionerska drža Fire House Crew zasedbe, ki je svoje delo sicer korektno opravila, je nekoliko popravila mična dvojica back-vokalistk, ter v živo rdečo trenirko oblečeni Wariorr King, ki je očitno neobremenjen s stanjem vendarle solidno opravil svoje delo. Avtor kar nekaj uspešnic, ki jih selektorji radi spuščajo na soundsystem žurih, izstopa zavoljo svojega lepega, čistega glasu in je za razliko od kolega Juniorja Kellyja zvočno nekoliko bolj 'na izi'. Tako je tudi na dotičnem nastopu zares ogrel mogoče le peščico deklet pod odrom. Bolj 'decovski' je Junior Kelly, ki ga je okoli pol enajste ure publika pozdravila pravtako bolj 'decovsko'. Kellyju, ki je svoj prvi komad posnel pri šestnajstih letih, leta 1985, je veliki met prav tako uspel šele leta 2010 in prav tako z ljubezensko pesmico 'za punce', a svojo tršo stran hkrati prepričljivo udejanja tudi skozi socialne teme ter na 'trše', dancehall podlage - vse to pa s svojim značilnim, nekoliko bolj raskavim glasom.

Tudi Kelly je bil v nedeljo dobro razpoložen in je, takrat z že približno razposajeno publiko, zlahka vzpostavil neposreden stik, kar je nepogrešljiv del tovrstnih koncertov. Odpel je večino svojih hitov, vmes imel en daljši osveščevalni, a povsem iskren nagovor o družebnih krivicah, privoščil pa si je tudi ples z obiskovalko, tako na odru kot pod njim. Uspelo mu je celo zanimirati člane spremljevalne zasedbe, ki se je za trenutek celo skupinsko plesno vživela. Mogoče bi Kelly zadevo lahko še malček dvignil tako, da bi še sam poprijel za kitaro, ki naj bi jo menda - poleg produciranja in pisanja kratkih zgodb - tudi kar dobro obvladal. No ja, mogoče drugič.

Nastop je bil sklenjen po dobri uri in sklenjen je bil nepreklicno. 'Upokojenci' nis(m)o bili dovolj prepričljivi z zahtevo po bisu in tako smo se iz koncertne dvorane Kina Šiška pobrali že pred 12. uro. Vzorna ura za lepotni spanec, ki vendar vsaj malček poraja vprašanje: ali v Sloveniji odhaja na lepotni spanec tudi reggae?

Na koncertu Junior Kellyja in Wariror Kinga se je v nedeljo, 11. aprila 2010, v Kinu Šiška pozibavala tudi Maruša Bertoncelj - Sensi.