Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 151: Digitalno življenje in zvočna umetnost (3178 bralcev)
Sreda, 14. 4. 2010
IdaH



Oddajo bomo namenili povezovanju polja sodobne vizualne umetnosti z zvokom in eksperimentalno glasbo. Ogledali si bomo razstavo Digital Life: Enpower Your Senses v Muzeju za sodobno umetnost MACRO v Rimu, prisluhnili pa smo tudi predavanju avstrijske skladateljice in pianistke Elisabeth Harnik v organizaciji Inštituta za raziskovanje zvočnih umetnosti - IRZU, ker so teoretska dognanja s tega področja izjemno pomembna za razvoj interpretacije vizualni del, ki vključujejo v instalacije in performanse zvok.

Oddajo Art-area bomo danes v celoti namenili povezovanju polja sodobne vizualne umetnosti z zvokom in eksperimentalno glasbo. Čeprav nam razstava Digital Life: Enpower Your Senses v Muzeju za sodobno umetnost MACRO v Rimu geografsko ni blizu, se zdi pomembno, da opozorimo na vizualno zvočne instalacije, ki so jih sestavili nekateri izmed svetovno najbolj znanih umetnikov v polju novomedijske umetnosti. V zaključku oddaje se bomo še za korak bolj oddaljili od polja vizualne umetnosti in zašli v sodobno eksperimentalno glasbo.

V ponedeljek smo prisluhnili predavanju avstrijske skladateljice in pianistke Elisabeth Harnik v organizaciji Inštituta za raziskovanje zvočnih umetnosti - IRZU. Teoretska in praktična dognanja s tega področja so izjemno pomembna tudi za razvoj interpretacije vizualni del, ki vključujejo v instalacije in performanse zvok. Preden se spustimo v brnenje razstave Digital Life še opozorimo umetnice in umetnike, da je do konca meseca odprt tudi razpis za prijavo na Kiberpipin festival HAIP z naslovom Nova narava.

V posebni izpostavi Muzeja za sodobno umetnost MACRO v Rimu bo do 2. maja žgečkala čute izjemna razstava z naslovom Digital Life: Enpower Your Senses. Nova dislocirana enota muzeja MACRO Future, ki deluje od leta 2003, se nahaja v prenovljenih prostorih bivše klavnice, kjer so ohranili sledi krvave preteklosti: ojnice, kavlje, tekoče trakove, kadí za odtekanje krvi. Razsežen prostor, ki obsega 43,000 kvadratnih metrov, je pregrajen na posamezne črne kocke in je kot nalašč za razstavo, kjer igrajo osrednjo vlogo svetloba, zvok in posebni učinki v tehnološko zahtevnih instalacijah.

Razstava je prenos. Prvotna različica je bila postavljena pred dvema letoma v Shanghaiu. Tamkajšnjega lokalnega umetnika Li Huia [Li Hueja] je tokrat nadomestil italijanski umetnik s psevdonimom Martux_M oziroma Maurizio Martusciello, ki je zasnoval dokaj simplistično hrupno okolje. Spremlja ga grafična izohipsa, ki počasi pada na horizont širokokotne projekcije. Vsak zvok, vsak ekstremen hrup se zariše kot amplituda, ki zarisuje pokrajino. Delo kljub uporabi novih tehnologij in neznosne estetike hrupa niti formalno niti idejno ni stopilo daleč stran od tradicionalne modernistične grafike.

Nekoliko se zdi moteče, da se kurator Richard Castelli poskuša ujeti v tematiziranje Prihodnosti z velikim P. Svojo interpretacijo ponuja kot prizmo, skozi katero bi nam rad predstavil vse instalacije hkrati. Njegovo prizadevanje se zdi nekoliko neizrazito, še posebej v primerjavi z deli, ki nagovarjajo obiskovalca z močnim učinkom potopitve in časa tukaj in zdaj.

Mnogo bolj pronicljivo o kontekstu, v katerem so dela nastala, razmišlja francoski filozof Jean-Paul Curnier, ki je napisal spremno besedo k razstavi. Poigrava se z idejo realnega časa, v katerem se odvijajo dela. Trdi, da dela, ki jih je možno spremljati v realnem času ne reflektirajo toliko same realnosti nekega dogodka, temveč prej njegovo postavitev v čas. Realnost ne moremo pripisovati sami naravi dogodka, temveč sami prigodnosti nekega dogajanja.

Do razhajanj med realnostjo in dojemanjem prihaja pri samem procesu spoznavanja nekega dogajanja, v razliki med tem kar je in tem kar zaznavamo. Dela na razstavi so torej dogodki, ki jih ne moremo obravnavati zgolj na podlagi njihove vsebine, ampak na izkustveni ravni. Vsako delo se obrača na percepcijo z lastnimi tehničnimi, formalnimi, pripovednimi, estetskimi prvinami, in poskuša vdreti v pričakovani spoznavni svet, ki ga popači in ovrže. Dogodek je nadomestil umetniški objekt, postal je nova vrednota realnega časa. Ko čas postane realen, tedaj prostor postane abstrakten.

3D stereoskopska slika, ki nas potopi v 360 stopinjsko video projekcijo, je tipičen primer tovrstnega dogodka, ki je zamajal način, na katerega dojemamo vizualne informacije. 3D vizualna tehnika naj bi služila za bolj realni prikaz prostora. Vendar pri interaktivnem delu avstralskega umetnika Jeffreya Shawa [Đefrija Šoja] vidimo, da so tu na delu sistemi klasifikacije spoznavnega sveta, ki ga preoblikujemo glede na naše dojemanje in ne obratno.

V bazo slikovnega gradiva, ki tvori 3D stereoskopsko video projekcijo, je umetnik zbral obsežno bazo prizorov s televizije. Projekcija deluje podobno kot tag-cloud. V idealnih pogojih naj bi bila interaktivna. Obiskovalec z joystickom izbira poljubne slike. Ob kliku se izbrani prizor močno poveča, vsi ostali prizori pa se razporedijo po prostoru hierarhično po velikosti od najbolj podobnega do najmanj podobnega. Shawjova instalacija odlično postavi pod vprašaj semantiko vizualnega zaznavanja.

V okroglem prostoru za 3D projekcijo so razstavili še dva kompleksna projekta. Jean-Michela Bruyčrea [žan mišela brujerja] z njegovo različico Advanced Visual Interactive Environment, kjer je prav tako zbral podobe iz več kot 500 filmov in jih vključil v neskončno spiralno potovanje. Nemško, ganski, avstrijski umetnik Ulf Langheinrich [langhajnrih] pa je v poetičnem delu Alluvium izhajal iz izpraznjenega sneženja televizijskega ekrana, ki v TV svetu predstavlja točko ničte informacije. Raziskuje neskončni raster drobnih pikseliranih delcev. Ob elektronski glasbi, ki gledalca umirjeno potaplja v digitalno polje, se igra s sestavo, gostoto, napetostjo in prosojnostjo pikslov. Pikselirano polje temelji na 2D animaciji, občutek globine pa je rezultat premeščanja pogleda iz levega na desno oko, ki ob zgostitvah pikslov začne videti prostorske valove. Premeščanje pogleda povzroči pri obiskovalcu dokaj močne fizične reakcije, zgubljanje občutka za globino ali celo za cel prostor.

Podoben neotipljiv občutek se zgodi pri potopitvi v mehansko instalacijo avstrijskega umetnika Erwina Redla. Delo nas spominja na nekatere prostorske instalacije hrvaške umetnice Ivane Franko, ki s povsem analognimi prijemi in odbleski lučk na gosto prepleteni mreži z laksa, povzroči zgubljanje občutka za prostorske dimenzije. Redlovo delo je nekoliko bolj mehanicistično. Sestavljajo ga svetle zelene LED diode. Delo nosi zelo ekspliciten naslov Matrica II. Drobne zelene lučke so postavljene v prostor toliko skupaj, da se je med njimi še možno sprehajati. Prostor, ki se zaključi s temnimi ogledali in deluje neskončno. S spoznavanjem fizičnega prostora, z gibanjem se občutek za prostor ne izboljša, ampak poslabša. Namesto, da bi se nam prostor prikazoval kot vedno bolj realen, postaja vedno bolj virtualen.

Delo Multi Oriented Mirror s kratico MOM je švedski umetnik Christian Partos premierno postavil na tokratni razstavi. Sestavil je pikselirano črno belo fotografijo svoje pokojne matere s pet tisoč drobnih ogledalc, ki tvorijo več kot meter visok mozaik. Ogledalca so nagnjena tako, da v določeni poziciji popolnoma izgubimo podobo, v drugih pa se nam prikazuje ženski obraz v različnih razpoloženjih. Delo bi bilo možno gledati kot posvetilo materi, a bolj sočno se nam ponuja psihoanalitično branje zrcalne podobe, ki zavaja ego pri napačnem dojemanju samega sebe.

Dela, ki so me med vsemi prostorskimi potopitvami, najbolj požgečkala po možganski skorji, je skonstruiral francoski umetnik Julien Maire. Na razstavi je predstavil kar tri dela. V delu Low Resolution Cinema je iz neprepoznavnega povečanega koščka filma s preprostim ostrenjem na mehanskem projektorju prikazal zameglitev podobe iz čistih kvadratkov v podobo, ki spominjala na megleno pokrajino.

Delo Memory Cone je performativna instalacija, ki poskuša aktivirati spomin obiskovalca, ki sodeluje pri igri. Na razrezane kose papirja predvaja dva prizora iz kultnih filmov Blow Up in Blade Runner. Pri prvem filmu prikaže prizor, ko fotograf obsesivno povečuje detajl na fotografiji. Pri drugem pa prikazuje replikanta, ki z elektronsko povečavo približa posnetek na Polaroidu, da bi našel odgovor glede svoje identitete. Po razlago se bom obrnila na Hito Steyerl, ki v eseju In Defense of the Poor Image pravi, da je filmska industrija fetišizirala visoko resolucijsko sliko do te mere, da njen manko simbolizira kastracijo avtorja. Čista podoba ustvarja hierarhijo, ki so jo nove tehnologije zmožne degradirati. Čista slika služi ideologiji perfekcije, lepote, mimetike. Rastrirana slika pa predstavlja nejasnost, skrito, nedorečeno, grdo, abstraktno.

Še bolj zvito pa je tretje Mairejevo delo z naslovom Exploding Camera. Sestavlja ga kompleksna računalniško mehanska instalacija. Osrednji del instalacije je plošča, na katero je pričvrščenih približno 16 sličic s 16 milimetrskega filmskega traku. Plošča se vsakih toliko časa zavrti, filmske sličice pa osvetljujejo raznobarvne diode. Na televizorju se prikazuje posnetek ene filmske sličice v živo. Instalacijo spremlja natančno programiran zvok, ki se ujema z atmosfero, ki ga oblikuje kombinacija sličic in diod. Filmski čas je v instalaciji izjemno upočasnjen, a dramaturgija zgodbe se odvija dramatično. Zelo kmalu postane jasno, da spremljamo vojni film. Barve in glasba pričarajo zdaj srdit bombni napad, zdaj morbidno ozračje po spopadu. Delo je posvečeno svetovni vojni, ki traja od leta 2003.

Nazadnje prisluhnimo repetitivnem ambientalnem posnetku, ki je nastal ob delu Thomasa Mcintosha, Emmanuela Madana in Mikke Hynninen z naslovom Ondulation [ondulejšn]. Avtorji so zgradili časovno skulpturo, ki na gladini vode s pomočjo zvokovnih intervalov proizvaja refleksni odsev in druge koncentrični like.

POSNETEK: 100414_Digital_Life_Machintosh (0:43)

Tako na področju novomedijske umetnosti kot na področju sodobne eksperimentalne glasbe se pogosto soočimo s slabo razvitostjo kritiškega diskurza, ki bi bil sposoben obravnavati pluralno umetniško produkcijo. Teoretska in praktična dognanja s področja eksperimentalne glasbe so zato izjemno pomembna tudi za razvoj interpretacije vizualni del, ki vključujejo v instalacije in performanse zvok. Med aprilom in junijem letos bo Inštitut za raziskovanje zvočnih umetnosti IRZU organiziral sklop petih predavanj in zvočno delavnico, ki jo bo vodil Vasja Progar. Miha Ciglar je v uvodu poudaril, da bodo letošnja predavanja vodili gostje, ki prihajajo izven meja Slovenije, saj jih zanima pogled od zunaj, ker se v različnih lokalnih prostorih soočamo z zelo drugačno situacijo.

Ob naslovu Teorije in prakse sodobne glasbe se nemara komu zdi, da bomo na predavanjih slišali dizertacije o sodobni glasbi. Žal omenjeni manko diskurza tega ne omogoča. Predavanja bodo pravzaprav vodili glasbeniki, ki bodo skozi predstavljanje svojih del, poskušali osvetliti tudi nekatera teoretska izhodišča za obravnavo njihove glasbe. Elisabeth Harnik, ki je predavala minuli ponedeljek, je avstrijska skladateljica in pianistka na področju improvizirane glasbe. Kot eksperimentalno glasbenico jo zanimajo predvsem eksperimenti, prav tako pa v svoja skladateljska dela poskuša vnašati elemente nepredvidljivega. V svojih delih želi preseči ločnico med improvizatorji in interpreti skladateljevega teksta. Iz njenega predavanja smo izluščili šest kratkih izsekov, iz katerih bi bilo mogoče razvijati teoretska izhodišča.

POSNETEK: 100414_Elisabeth_Harnik_01_Cage (0:27)
POSNETEK: 100414_Elisabeth_Harnik_02_Impro (0:50)
POSNETEK: 100414_Elisabeth_Harnik_04_Pitch (0:37)
POSNETEK: 100414_Elisabeth_Harnik_07_body (1:35)
POSNETEK: 100414_Elisabeth_Harnik_09_freedom (1:54)
POSNETEK: 100414_Elisabeth_Harnik_10_magic (1:07)

Oddajo Art-area je pripravila Ida Hiršenfelder, obdelal jo je tehnik Mikro, brala pa sta Rok in Jaka.

 

 



Komentarji
komentiraj >>