* Al Andaluz je staro ime za Iberski polotok, ki so mu ga nekoč dali mavrski osvajalci. Zaradi načina njihovega vladanja je to geografsko ime postalo in ostalo sinonim za modrost, toleranco in medkulturni dialog. Prav to je tudi vsebina fascinantnega projekta, ki so ga leta 2006 izvedli španski in nemški glasbeniki ob pomoči arabskih gostov.

Nekaj malega poljudne zgodovine za lažje razumevanje kulturnih okoliščin, v katere se umešča projekt, ki ga predstavljamo tokrat.

Pretežni del iberskega polotoka je bil v zgodnjem srednjem veku skupaj s celotno Severno Afriko del Umajadskega kalifata, enega izmed štirih velikih muslimanskih kalifatov, ki so se oblikovali po smrti preroka Mohameda. Vladali so mu potomci prvega velikega kalifa iz dinastije Umajadov, v svojih najboljših letih pa je bil največja državna tvorba tistega časa. Raztezal se je od današnje Sirije - njegova prestolnica je bil Damask - preko porečja reke Nil - Egipta in Sudana z zaledjem, z obal Severne Afrike globoko v Saharo in do Al Andaluza, kakor so prav ti muslimanski vladarji poimenovali Iberski polotok. Ko so bili v vojnah z rivalskim kalifatom poraženi, so se potomci dinastije Umajadov umaknili prav v Al Andaluz in ustanovili Cordobski kalifat.

Mavrska Španija je slovela po religiozni in s tem tudi kulturni toleranci, ki jo je omogočalo splošno blagostanje, izvirajoče iz sistematično vzpodbujene kmetijske pridelave in trgovine, in ki je bilo nadgrajeno z vrhunskim izobraževalnim sistemom, s tema pa je bil povezan tudi razcvet znanosti in umetnosti. V Cordobi in kalifatu, katerega prestolnica je bila, so v tistem času premogli devetsto javnih kopališč, tisoče mošej, tekočo vodo in tlakovane ulice. V 11. stoletju je bilo mesto Toledo središče intelektualne Evrope in Severne Afrike. Bilo je krščansko mesto, v katerem je bila arabščina jezik kulture in izobraževanja. V toledskih prevajalskih šolah so nastali prevodi temeljne antične literature in preko slavnih knjižnic, ki so si jih v tem mestu umislili posamezni ugledneži in meceni, jih je spoznala ostala intelektualna Evropa. Kar nekaj stoletij so na tej zapuščini v miru skupaj živeli muslimani, judje in kristjani ter se s svojimi duhovnimi izkušnjami medsebojno navdihovali. Vpliv je segel tudi na dvore tedanjih krščanskih vladarjev. Tako je kralj Alfonso X., imenovan tudi »modrec iz Kastilje«, na svojem dvoru gostil filozofe, pesnike, glasbenike in druge umetnike od vsepovsod in ne glede na religiozno pripadnost. Srednji vek je bil v Al Andaluzu daleč od tistega mračnega, netolerantno krutega, asketskega in intelektualno revnega, kot nam ga slikajo tradicionalni viri.

The Al Andaluz Project, posebna mednarodna zasedba glasbenikov, se je zbrala prav zato, da bi obudila te žlahtne vidike kulturne dediščine opisanega okolja in obdobja ter jih soočila z današnjim svetom. Naložili so si ustvarjalno nalogo, da v dialogu s starimi pesmimi ter z različnimi jezikovnimi in glasbenimi kulturami obudijo nove glasbene vsebine, ki bodo nosilec vizije tolerantne družbe.

Zgodovina projekta Al Andaluz je zgodba o naključjih in o srečevanju dveh glasbenih formacij iz dveh na videz zelo različnih okolij. Na nekem koncertu münchenskega ansambla Estampie, poznanega po kvalitetnih, a tudi inovativnih izvedbah srednjeveškega glasbenega gradiva, je eden izmed poslušalcev pristopil k Michaelu Poppu (izg. mihaelu popu), vodji ansambla, ter mu s komentarjem, da ga bo morda ta glasba zanimala, izročil album skupine L'ham de foc. L'ham de foc je bila cenjena skupina iz Valencije v Španiji, ki je na polju tako imenovanih »svetovnih godb« zaslovela s svojo mešanico elementov mediteranskih, orientalskih in srednjeveških godb. Naključje pa je hotelo, da je del te skupine, ki se je takrat že razhajala, s svojim posebnim projektom Aman Aman, katerega vsebina je bila obdelava sefardske glasbe, to je glasbene zapuščine španskih Judov, samo nekaj tednov pozneje nastopil na koncertu v Münchnu. Navdušen že nad ploščo, ki jo je dobil, je šel Popp na njihov koncert. Iz tega srečanja se je porodila medsebojna naklonjenost, ki ji je sledil Poppov predlog za skupni projekt. Po nekaj obiskih med Valecijo in Münchenom je ta tudi začel zares nastajati.

Na teh obiskih se je ob izmenjavi glasbenih izkušenj izoblikovala povsem nova ideja o obuditvi prej opisanih kulturnih vrednot srednjeveškega Al Andaluza. Rezultat te kooperacije španskih in nemških glasbenikov se je tako izoblikoval v »Al-Andaluz-Project«, ki je doživel svojo prvo javno predstavitev 15. julija 2006 na neki prireditvi tako imenovane »stare glasbe« v Münchnu. Koncert je posnela in pozneje predvajala osrednja bavarska radijska postaja. Bil je deležen velikega zanimanja in seveda odličnih kritik. Zato so se sodelavci pri projektu odločili, da ga objavijo na plošči. Novembra 2006 so organizirali snemanje v slavnem srednjeveškem dominikanskem samostanu La cartuja v Sevilli; torej v samem geografskem in duhovnem središču starodavne in današnje Andaluzije. K snemanju so povabili še dva arabska gosta, njegov rezultat, obelodanjen na albumu z zgovornim naslovom »Deus et diabolus«, pa je fascinantno srečanje treh prevladujočih kultur Srednjega veka.

Tak rezultat je seveda lahko dalo le sodelovanje izjemnih glasbenikov, ki so tudi odlični poznavalci glasbenih zapuščin. Umetniško vodstvo je opravil Michael Popp, ki je sicer tudi odličen igralec na ud, saz in gosli. Kar tri izjemne pevke so sodelovale pri tem projektu. Sigrid Hausen je predstavljala krščanski glas, poprijela pa je tudi za leseno vzdolžno flavto. Iman al Kandoussi je predstavljala arabsko kulturno zapuščino, Mara Andrade pa sefardsko izročilo. Andradejeva je bila sicer pevka v skupini L'ham de foc ter nosilka projekta Aman Aman, zdaj pa že predstavlja svoj novi projekt pod lastnim imenom. Za instrumentalno plat projekta sta ob Poppu poskrbela še po dva Nemca in Španca - igrali so različna stara glasbila in tolkala - ter arabski mojster igranja na kanun Aziz Samsaoui.

Na albumu je dvanajst skladb. Večina je priredb tradicionalnih ali pa takšnih, ki so objavljene v različnih srednjeveških zbirkah, dve pa sta avtorski in obe so prispevali Španci. Takšna je nazadnje slišana »Pandero«, ki sta jo podpisala Mara Aranda in Efren Lopez. Pred tem pa ste slišali po eno sefardsko, srednjeveško krščansko in arabsko-andaluzijsko. Tako se bo tudi nadaljevalo do konca današnje predstavitve tega albuma, ko se bodo izmenično zvrstile skladbe iz vseh treh virov.

pripravil Zoran Pistotnik