Projekt, ki ga lahko od 9. do 26. aprila vidimo v galeriji Alkatraz, je delo dveh intermedijskih umetnic: Mirjane Batanić in Robertine Šebjanič. Video instalacija je prikazana na dveh ločenih platnih, ki visita sredi sobe, eden pod drugim, minimalistično...
Projekt, ki ga lahko od 9. do 26. aprila vidimo v galeriji Alkatraz, je delo dveh intermedijskih umetnic: Mirjane Batanić in Robertine Šebjanič. Video instalacija je prikazana na dveh ločenih platnih, ki visita sredi sobe eden pod drugim, minimalistično. Zatemnjena galerija in bele stene samo še poudarjajo to sredinsko postavitev in intimni pridih videa. Nasproti panojev se lahko obiskovalec usede na majhno belo klopco, ki sovpada z belimi stenami galerije in se lahko na tak način povsem posveti gledanju.
Močno estetiziran video narejen v črnobeli tehniki je sestavljen iz sledečih si podob, nanizanih kot stare fotografije v spominu. Podobe so razporejene po dveh prelomljenih površinah, po principu prelomljene repeticije. Na ta način se enaki elementi razbijajo po obeh platnih, istočasno ali z zamikom. V instalaciji gre torej za dva videa, ki sta sestavljena iz dveh variacij enakih posnetkov, katerih vrstni red je spremenjen.
Tako si v petnajstih minutah videa, nameščenega na loop, sledijo podobe letečih ptic, sive pokrajine, razpršenih oblakov, bližnji kader šivanja z iglo in obe avtorici, zanimivo, Šebjaničeva oblečena v črno barvo in Batinićeva oblečena v belo. Vse te sledeče si gibljive fotografske podobe govorijo intimistično zgodbo, ki ostane v prostoru med nami in obema platnoma in nas z zvokom šepeta, ki je prisoten ob gibljivih podobah, vključi v pripovedovano zgodbo.
Skozi omenjeno šepetanje avtorici govorita svojo osebno zgodbo, Batanićeva, po besedah kustosinje, o tujki na slovenskem ozemlju, Šebjaničeva o nekem drugem detajlu iz svoje osebne sfere. Slednja je upodobljena sedeča na stolu, s knjigo v rokah, za njo je na belem platnu vidna senca, ki se, zamegljena zaradi razpršene svetlobe, pojavi samostojno na zgornjem platnu. Tako zaseda središče spodnjega platna podoba osebe, senca le-te pa postane središče zgornjega dela instalacije. Batanićeva je upodobljena povsem drugače: oblečena v belo, čepe pod tušem, v intimnem položaju, kjer se njena podoba sklaplja z vlažno sivo pokrajino, ki jo zasledimo v videu. Instalacija je preplet obeh posamičnih zgodb, prav tako pa je tudi preplet obeh osebnosti posameznic.
Ta subjektivnost in intimizem videa in neodvisnost od filozofskih ali teoretičnih interpretacij so posebnosti, ki video instalacijo postavljajo v poseben prostor v sodobni umetnosti. Avtorici sta se oddaljili od družbeno-kritičnih in političnih vprašanj in ustvarili izredno iskreno delo, ki obiskovalca galerije postavi v neko novo, osebno polje, o katerem pripovedujeta posameznici. V tem osebnem prostoru so vsi občutki estetizirano prikazani in gledalca zaradi svoje moči in lepote tudi ogovorijo.
V delu lahko opazimo preplet avtoric tudi z drugega vidika, ne samo kot preplet dveh osebnih zgodb. Tako Šebjaničeva v svojih delih uporablja video v njegovem tehničnem smislu, kot medij, ki je lahko sam skulptura in preko njega razvija koncept. Njena dela tako zaznamujeta estetskost in tehnična dodelanost. Batanićeva pa se, nasprotno, v svojih delih veliko bolj osredotoča na emotivno zmožnost videa, fokusirana so na sam motiv, ki vodi video oziroma njegovo tehnično plat.
Tako je video instalacija Lom beline tehnično dovršen video, v katerem je upodobljen občutek, osebni zgodbi obeh avtoric, ki se prepletata in vzpostavljata komunikacijo med njima. Z emocionalno komponento, ki je poleg vizualne podobe nadgrajena z občasno prisotnim šepetom, vzpostavi tudi odnos z gledalcem samim. Šepet je vedno namenjen samo bližnjim, intimnim, v galerijskem prostoru torej nam, in govori nekaj, česar naj drugi ne bi slišali. Poleg tega pa mora gledalec z vsako novo podobo, ki sledi in pretrga prejšnjo, premisliti ponovno vse, ki so se odvile pred njo. Na ta način se video nadgrajuje in s tem tudi naše občutje in razumevanje celotne zgodbe. Gledalec je tako vključen v samo pripovedovanje zgodbe preko podob in šepeta, ki napolnjuje beli prostor.
Zgodbe je gledala Špela.
Komentarji
komentiraj >>