* Andrej Guček je glavni pisec pesmi, kitarist in pevec v skupi-ni Hiša. Zasedba že kaki dve desetletji, če ne več, predstav-lja povezan bratski in prijateljski ustvarjalni krog z značil-nim bogatim zvokom ubranega večglasnega petja, treh kitar, klaviatur in občasno še kakih drugih, na snemanjih gostujočih glasbil. Jasno pa je, da je v srži mnogih zvočnih plasti vedno pesem. Besede z napevom. Toliko bolj me je presenetilo, ko je Andrej Guček povedal, da pravzaprav najprej sliši glasbo, za katero potem išče besede. Pričakoval sem namreč obratno: bese-de, ki zvenijo že skoraj kot poezija, ki nato najdejo ustrezen napev in jih, če ne drugega vsaj v pripevih podprejo štirje glasovi s kitarsko paleto.

Izhodišče je torej glasba. To imamo lahko v mislih, ko na pri-čujočem albumu Temne zore, ki ga je nedavno objavil Andrej Guček, poslušamo instrumental Žarek v temi. Glasba, ki ni naš-la ustreznih besed? Ali zaključena zvočna pripoved, ki besed ne potrebuje? Bomo videli v prihodnosti. V prihodnosti bomo videli tudi, če bo katera od preostalih novih pesmi Andreja Gučka, ki jih slišimo na tej plošči le z njegovim glasom, kitaro in/ali klavirjem in orglicami našla mesto na napovedani naslednji plošči skupine Hiša. Tam seveda v ustrezno drugačni, z dodatnimi plastmi obloženi obliki. Za tri pesmi, ki jih poz-namo že v izvedbi z dveh plošč skupine Hiša - naslovna pesem albuma Nevarna razmerja in Na vzhodu mrak in V parku kamnitih besed s plošče Kompas srca - pa že vemo, kako so ali bi zvene-le v izvedbi skupine. Pri teh treh se je verjetno tok časa obrnil. Tokrat jih slišimo v izhodiščni, da ne rečem izvirni, elementarni obliki. Vprašanje je, če so tako zvenele takrat, ko so se porodile v glavi Andreja Gučka. Ali pač tako zvenijo sedaj. Pesmi namreč živijo svoje življenje. Spreminjajo se, tudi v okviru izvedb skupine Hiša. A hkrati ostajajo iste. Spreminja se njihova vsakokratna podoba. Oblika, ki včasih kaj prikriva in kaj izpostavlja, spet drugič poudari kak drug vidik pesmi.

Andrej Guček si je privoščil odklon, sestop s poti skupine Hiša, ovinek, na katerem se je svojim izbranim starim in novim pesmim posvetil sam. Pesmi so nastajale ob različnih priložno-stih in govorijo o različnih stvareh. Kljub vztrajnim vprašan-jem o nekem njihovem skupnem imenovalcu enostavnega ali enoz-načnega odgovora nismo dobili. Pač Andreju Gučku ljube pesmi, ki so dobro zazvenele tudi ali predvsem v tej obliki. Šest novih pesmi in omenjeni instrumental zaenkrat poznamo le v tej obliki. Mogoče se bo z njimi še kaj zgodilo. Tisto, kar se mi zdi pomembno pa je, da teh sedem novih posnetkov zveni zaklju-čeno, da ne rečem dokončno, celovito tudi ali mogoče kar pred-vsem v tej, na videz ogoleli obliki. Ob poslušanju njih sem namreč razmišljal, kako bi lahko zvenele izvedene z večglasnim petjem in z zidom kitar. Pa se mi ni zdelo, da bi bilo to nuj-no. In obratno: ko sem šel še enkrat poslušat omenjene tri starejše in že znane pesmi, so se mi nenadoma v izvedbi skupi-ne Hiša zdele obremenjene, obtežene z odvečnimi plastmi zvo-kov. Na albumu Temne zore so zadihale, zaživele bolj prosto, se razmahnile. Pesem Nevarna razmerja recimo zveni tokrat nad-vse svečano, skoraj himnično, posvečeno.

Album ni nič bolj intimna zbirka pesmi Andreja Gučka, kot so drugi albumi skupine Hiša. Krog prijateljev je Gučku že prej omogočal, da je tudi v skupini izvajal vse pesmi, ki jih je želel. Kljub temu se zdi, da ima ta album nekaj zasebnega, družinskega: plošča je posvečena očetu, čeprav na njo recimo ni uvrstil ene svojih starejših pesmi z naslovom Oče. Je pa nova uvodna pesem z naslovom Brat. V njej se, mimogrede reče-no, pojavi besedna zveza, ki je dala naslov plošči. In še enkrat mimogrede, čeprav gotovo ni nepomembno: na ovitku ploš-če ni besedil. To sili poslušalca v bolj zbrano poslušanje tistega, kar Andrej Guček poje. Besedil tako ne vizualiziramo, ko jih beremo na papirju, temveč ostajajo v zraku in - po pos-lušanju - v naših glavah. Poslušalka in poslušalec se zlahka osredotočita na besede, s čimer pa nočem reči, da je glasbe tako malo ali da je tako porinjena v ozadje. Nasprotno. Glasba ima prav s svojo odsotnostjo bogastva zvokov še posebej pomem-bno razsežnost. Tisti zvoki, ki pa so, so dragoceni, izbrani. Zvok klavirja v uvodu pesmi Dež, na primer. Ali pa že kar uvo-dno prebiranje strun v pesmi Brat in nato orglice v isti in v drugih pesmih...

Če sem že omenjal družinske vsebine, je tu še pesem Jakob, posvečena bratovemu sinu. Pa osebne opazke o neuresničenem intimnem razmerju v pesmi Mrtvi čoln. Ostre, večplastne, temne vsebine, kot sta ovitek in naslov albuma. Svetloba, ki pravza-prav ne prinaša olajšanja, prej zaslepi? Slepe sanje?

Andrej Guček je za svoj zelo osebni album Temne zore odbral le deset pesmi. Lahko bi jih seveda veliko več, tako starih kot novih. A se je odločil natanko za te. Zato, da bodo deležne ustrezne pozornosti. Da se ne bodo izgubile v množici. Zaokro-žen niz biserov, ki se vse bolj jasno vtiskujejo v zavest kot največja mojstrovina Andreja Gučka z ali brez skupine Hiša.

pripravil Milko Poštrak