Komedije nisem bral, zato ne morem preveč razpredati okoli teksta. Vseeno lahko razkrijem, da delo opeva t.i. klasičnega skopuha, tj. tistega tipa, ki ima svoj zlat kapital nakopičen v skrbno zaklenjeni skrinji, za katero se vročično boji, jo ljubi bolj kot vse na svetu ter jo ves čas skrbno skriva. Na skretu, kot lahko vidimo v predstavi.
Komedije nisem bral, zato ne morem preveč razpredati okoli teksta. Vseeno lahko razkrijem, da delo opeva t.i. klasičnega skopuha, tj. tistega tipa, ki ima svoj zlat kapital nakopičen v skrbno zaklenjeni skrinji, za katero se vročično boji, jo ljubi bolj kot vse na svetu in jo ves čas skrbno skriva - na skretu, kot lahko vidimo v predstavi.
Karte na mizo, kar bo, pa bo. Če bi po režiserju Borisu Kobalu interpretirano predstavo sodil okus, bi, kot to okus vedno stori, v hipu razsodil, da je predstava slaba. No, moj okus bi rekel, da je v kurcu ali v pizdi, pa ne bomo zdaj smetili dnevnih prispevkov z vulgarnimi klevetami. Kot ravnotež okusu, če ga sploh lahko kaj uravnoteži, lahko dodam malce bolj distanciran razmislek v uredniško cenzurirani obliki: predstava je precej slaba.
To mi je žal postalo jasno že v prvem trenutku, ko je po odru zakorakal glavni lik skopuha. Takoj je bilo nedvoumno, da bo lik totalno spačen, torej spaček, ki igra komedijo. Ko bi moral govoriti, je nekaj godel in cvilil v registru potvarjajoče karikature, ko bi moral hoditi, je stopical kot golob, ko bi moral zgolj stati pri miru, je bil nemara retardirano sključen.
Malo boljši so bili ostali glumači, kar ni ravno pohvale vredno. Tudi ti degradirani v karikature že tako stilno zaznamovanih značajev. Igralci so se v zdrdranju deklamacij dostikrat zmotili in jih tako kakšno petino sekunde po napaki zdrdrali še enkrat. Nasploh se mi je zdelo, da bolj čebljajo, čivkajo, grulijo kot govorijo. Očitno je to perutnini gledalcev v dvorani zelo sedlo. Večkrat sem se vprašal, čemu neki se smejejo.
Bolj v zehu kot smehu sem bil torej priča odrskemu razpletu in zapletu. Naš skopuh ima sina in hčer. Njo bi rad poročil z bogatim starcem, ta je zagledana v lepega mladega upravnika, sin pa je zaljubljen v mladenko, s katero se hoče poročiti njegov stari, skopuh. Tudi tu ni šlo brez ponarodelih blesavih fuk scen, šlatanjem po joškah in riti itd., pri čemer se seveda vsi zdrznejo, ko človek kdaj brez ovinkarjenja izreče kakšnega kurca ali pičko.
Po teh intrigah, kraji skrinje, ugotovitvi nenadejanih sorodstev so ob koncu vsi kajpak srečni do konca svojih dni. Še najbolj naš skopuh, s svojo skrinjo na svojem skretu. Pričakoval sem, da bo kdo še prdnil ali rignil ali oboje, pa je na srečo sledil bučen aplavz in nekajkraten poklon igralcev. Ti so se mi zdaj, ko niso igrali, zdeli dosti bolj prikupni.
Glaven kiks predstave je po mojem hotenje po smešnosti za vsako ceno. Res, gledalcu igralci govorijo: glejte me, smešen sem, ali bolje rečeno: glejte me, hočem biti smešen. Besedam dodajte temu primerno obrazno mimiko, govorico telesa, namigovanja na fuk, pačenje francoščine itn. itd. Drznem si trditi, da je Molierovo pisanje že samo po sebi vpeto v smešenje, tako da kolikor toliko solidna uprizoritev terja le pretežno zvestobo tekstu. In ne, kot v MGL-jevi izvedbi, vztrajanju pri spakovanju na vsak način.
Saj ne rečem, parkrat sem se tudi sam nasmehnil in kakšna fintica se je tudi meni zdela še kar. A vseeno te predstave ne bi hotel še kdaj videti. Kogar zanimata Moliere in skopost, naj Moliera zaenkrat raje bere. Moliera in doktorja Mladena Dolarja, avtorja odlične knjige o skoposti, seveda prisotnega na premieri.
Za konec bi dodal še ne tako nepomembno opombo, da lahko predstavo, tako po obisku, odzivu in aplavzu brez dvoma štejemo kot uspeh. Mika me parafrazirati tisto reklo, ki govori nekaj o oblastnikih, vrednih svojega ljudstva. Kakorkoli že, v mojem pojmovanju te predstave ni moč šteti za kaj drugega kot precej slabo. Zato zaključne čestitke niso izpisane brez sarkazma. Čestitam ustvarjalcem, torej.
Skopljeno predstavo si je ogledal Matjaž.
Komentarji
komentiraj >>