Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Zmajev rep!!! (3623 bralcev)
Petek, 23. 4. 2010
Andrej Hočevar



Andrej Hočevar recenzira nastop zasedbe Zmajev rep v Klubu Gromka na Metelkovi ... (v celoti!)
ZMAJEV REP, 22. 4. 2010; Klub Gromka- Metelkova mesto, Ljubljana

* Hvala bogu za Zmajev rep, njihov zadnji album in predvsem včerajšnji koncert v Gromki! Obsoteljski kvartet je nase opozoril že pred nekaj leti, ko se je s svojim prejšnjim albumom odločno spustil v nekoliko progresivne, bolj jazz-rockovske fuzije. A za te je – temu se je danes skoraj težko izogniti – veljalo, da je njihova progresivnost bolj zgodovinske narave, nalepka, ki jo pač radi povezujemo z mnogimi muzikami iz preteklih štiridesetih let, sama oznaka pa je svojo pravo vsebino postopoma izgubljala. Pomislimo denimo na glasbo tukaj pred nedavnim recenziranega koncerta Kaučičevega Komba, pri katerem sodelujeta tudi dva člana Zmajevega repa: tam je šlo za sicer čisto všečen in predvsem kompozicijsko spreten sprehod skozi glasbene gozdove jazz-fusiona, vendar še vedno z odkrito mislijo na pretekle velikane tega žanra. Tako utegne progresivnost izpasti bolj kot stilem, in ne toliko eksperimentalno razširjanje mej, potrebno za vključitev novih vsebin. No, četudi visi njihov uspeh občasno na nitki, pa se Zmajev rep tej pasti skoraj vedno spretno izogne.

Včerajšnji koncert Zmajevega repa je bil, ob nekaterih izjemah, v glavnem sestavljen iz komadov z zadnjega albuma. Sestop, kot se letos izdani izdelek imenuje, za skupino pomeni precejšen napredek, saj je v primerjavi s prejšnjim albumom v svojem izrazu bolj osredotočen in natančen. Zmajev rep, ki je po prvem albumu ostal brez pevskega glasu, je na svojem zadnjem nekoliko oklestil še tiste rockovske prizvoke in trenutne duhovite domislice, ki so v svojem kolažiranju morda preveč ostro izstopali. Namesto radoživega pastiša so člani Zmajevega repa poudarek odločno prenesli na več jazza, več improvizacije in celo svobodnega, ekspresionističnega raziskovanja, kar so na koncertu tudi s pridom izkoristili. Verjetno so člani skupine s tem našli svoj pravi izraz, ki je se zdaj giblje nekje med free-jazzovskimi improvizacijami in močno ritmiziranimi pasažami, ki pa, tudi zaradi večino časa povsem nedistorzirane kitare, še zmeraj ne izpadejo pretirano rockovsko, vsaj ne nujno v stilu kakšnega Johna McLaughlina.

Zmajev rep se pravzaprav ne posveča toliko dekonstrukciji same forme, saj komadi, menda v glavnem kompozicije kitarista Andreja Boštjančiča - Rude, izhajajo iz preverjene jazzovske strukture z začetno in zaključno temo ter osrednjim prostorom za solistične manevre. A ponekod so posamezni segmenti tudi domiselno ločeni z bolj ostrimi zarezami, na primer s krajšo prehodno melodijo ali izmuzljivimi ritmičnimi zasuki, ki pa temeljev še zmeraj ne razdrejo. Presežek že tako izjemno dinamičnega nastopa bi se potemtakem dalo videti tudi v bolj organski izvedbi prav tovrstnih prehodov. Kot primer lahko omenim nepričakovani prehod iz čisto lepo bopovsko začetega komada “Okrogla kocka”, ki ga vsaj na plošči na sredini pretrga nekakšen sintovski schrezando, ta pa deluje zgolj kot fosilni ostanek, opomin, da ima zmaj svoj rep še malo namočen v izročilo jazz-fusiona. Na koncertu je komad brez tega vložka izpadel boljše, torej bolj gladko in z bolj jasno definiranim razvojem.

Z njihovimi tehničnimi zmogljivostmi in v glavnem uspešnimi kompozicijskimi obrati je Zmajev rep trenutno ena izmed najboljših slovenskih skupin, in to ne glede na žanrske razmejitve. Odlično uigrana štirka ga na trenutke prav nesramno dobro suva (se reče, gruva), še najraje v sedemčetrtinskem ritmu z mastnim basom in navdušujočim bobnanjem. Ritmični dvojec bratov Drašler je tukaj res neprekosljiv. V celoti so Zmajev rep končno dosegli stopnjo, ko ob njihovi glasbi ni več zanimivo govoriti o vplivih in podobnostih z drugimi, temveč o njihovem lastnem, izvirnem izrazu. K temu nemalo pripomore po mojem mnenju pravilna odločitev za bolj jazzovsko osredotočenost, povezano s svobodno improvizacijo in tudi nekaterimi mirnejšimi pasažami. Ko bo v kompozicijskih izhodiščih Zmajevega repa še nekoliko več prepoznavne melodike, ki bo nadgradila sicer dražljivo strukturno zahtevnost, bo rezultat še boljši. A kot daje slutiti lirični komad za solo kitaro “Na koncu sam”, je za Zmajev rep tudi to gotova zmaga.

Pripravil Andrej Hočevar


Komentarji
komentiraj >>