Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Upor delavk in kmetic (3130 bralcev)
Sobota, 24. 4. 2010
IdaH



Ob bližajočem se prazniku dela vam najprej želim dneve zasluženega počitka, predvsem gradbincem in malim obrtnikom, ki jih je finančna kriza najbolj prizadela. Pa tekstilnim delavkam in delavcem v težki industriji, ki so jih že pred tem zaklali menedžerji. Razredni boj se zarisuje na utrujenih obrazih delavk, ujetih med položnice in repetitivno delo. Mizansceno iz 6 ali 1 mestnega avtobusa sta nekje na začetku filma Louis-Michel upodobila tudi francoska režiserja Delépine in de Kervern.
Drage tovarišice in tovariši. Dobrodošle v aprilski ediciji oddaje Sektor Ž. Ob bližajočem se prazniku dela vam najprej želim dneve zasluženega počitka, predvsem gradbincem in malim obrtnikom, ki jih je finančna kriza najbolj prizadela. Pa tekstilnim delavkam in delavcem v težki industriji, ki so jih že pred tem zaklali menedžerji in če je kdo od slednjih izgubil premoženje, mu to iskreno tudi privoščimo. Delitev dela po spolu je najbolj kruto očitna v neposredni proizvodnji. Ne v mehkih avtomobilskih sedežih na tleh alternativnih centrov, ne v pisarnah nevladnih organizacij, ne na katederskih stolčkih salonskih aktivistov, ki zadovoljujejo potrebo po adrenalinu na antiglobalističnih shodih, ampak v mestnih avtobusih po končani popoldanski izmeni.

Razredni boj se zarisuje na utrujenih obrazih delavk, ujetih med položnice in repetitivno delo. Mizansceno iz šestke ali enke mestnega avtobusa sta nekje na začetku filma Louis-Michel upodobila tudi francoska režiserja Benoît Delépine in Gustave de Kervern. Počasna kamera boža utrujene obraze delavk v tovarni igrač, medtem ko jim direktor trosi v ušesa laži. To niso naivni obrazi, ki bi bili pripravljeni verjeti njegovim puhljicam. Temveč so iskreni obrazi, ki si ne morejo predstavljati krutosti, ki jo bo ta lažnivec zvrnil na njih. Nihilizem njegovega dejanja je prikazan s kadrom, ko delavke zjutraj pridejo na delo in najdejo namesto strojev popolnoma izpraznjeno tovarniško halo.

A glavna junakinja filma ne obupuje. Usodo vzame v svoje roke. Preden nadaljujem prisluhnimo vzpodbudnici: »Vstanite v suženjstvo zakleti.«

KOMAD: 07 The Communist Internationale
PODLAGA: Louise Michel + Neuro Bug - La Banlieue Débarque

Ko smo živeli v državi, ki je v vsakodnevni dikciji zahtevala uporabo terminov, ki opozarjajo na razredni boj, je bil ta govor sicer pogosto izpraznjen kot evropska demokracija, kljub temu pa je tovrsten govor omogočal vsaj malo vidnosti delavskemu razredu. Danes je obstoj družbenih razredov tako globoko zakopan v družbeno psiho, da javnost opredeli film Louis-Michel za etično nesprejemljiv. Družba je zgleda tako globoko v samozanikanju svoje patologije, da jo iztiri že ta humoren, a še zdaleč ne ciničen prikaz delavske situacije, ki je polen vzpodbud in ne prikazuje toliko materialne eksistencialne bede, temveč bolj atmosfersko ujetost.

Film se konča z umorom lastnika tovarne igrač, katerega kremiranje, močno obarvano s črnim humorjem nas vpelje v film v prvi sekvenci. Kot sta izjavila sama režiserja nas nekoč pravični boj zatiranih, ki je povzročil smrt hudodelcev v filmih ni toliko zmotil. Še danes nas ne moti, kadar je morilec represivni sistem: vojska ali policija. Zakaj je za nekoga tako nevzdržno, da se preprosta industrijska delavka Louise odloči, da bo najela plačanca Michela, za umor izkoriščevalskega kapitalista? Kdor se boji take agitacije, nedvomno dobro v za svojo krivdo in bi naredil vse, da bi jo skril čim bolj globoko.

Louise še zdaleč ni prva, ki si je zaželela videti veleposestnikovo glavo na kolu. To je popolnoma razumljivo. Nekrokapitalizem, kot ga pogosto imenujejo tudi v časopisu Reartikulaciji, to preprosto zahteva. Če je politika naravnana v smrt podložnikov namesto v njihovo življenje, potem imajo tudi podložniki pravico zahtevati svoje. Mar ne? Poslušajmo skladbo L7 iz albuma Dead Kennedys Tribute iz leta 1992 z naslovom Let's Lynch The Landlord.

KOMAD: 15 - Let's Lynch The Landlord - L7
PODLAGA: 07 - mille milliards

Film bodo ponovno predvajali v KinoDvoru 1.maja ob 17. uri. Louise-Michel nista le naključni imeni dveh glavnih junakov fima kot v neki humoristični seriji, ampak nosi tudi zelo jasen klic k anarhizmu. Louise-Michel je bilo ime ene zgodnjih francoskih anarhistk, ki se je rodila leta 1830. Kot pankrt z anonimnim očetom je imela to srečo, da so bili njeni stari starši, ki so jo vzgajali dovolj razgledani, da je od njih prejela osnovno izobrazbo. Diplomirala je na Pedagoški akademiji in odprla privatno šolo, a je imela pogosto probleme, zaradi svojih nerestriktivnih pedagoških prijemov.

Njeni ostri politični antiklerikalni pogledi so se začeli jasneje kazati leta 1856, ko se je preselila v Pariz. Kos si je buržoazna republika prizadevala podrediti Pariz, so posledično 28. marca 1871 ustanovili pariško komuno. Louise Michel je postala medicinska sestra in vojakinja v 61 Montmartre bataljonu. Predala se je, ko so tedanje oblasti, ki so se skrile v Versaillaisu ugrabile njeno mamo in ji grozile z njenim umorom. Po predaji so jo aretirali in zaprli ob koncu istega leta 1971 pa izgnali v Novo Kalcedonijo. Ko je čakala na deportacijo so bile njene sojetnice tudi Beatrix Excoffon in Nathalie Lemel. V Novi Kalcedoniji se je ponovno angažirala kot pedagoginja in učila prvotne prebivalce branja in pisanja ter jim pomagala pri uporu proti francoskim oblastnikom.

V tem času se je začela ostreje kazati tudi njena nagnjenost k anarhistični misli. Po šestih letih izgnanstva se je vrnila v Pariz, kjer jo je slavnostno pričakala 10 tisoč glava množica. V tem času je pogosto predavala o razrednem boju, socialistični revoluciji in anarhizmu na internih srečanjih, za katera so morali plačevati sorazmerno drage vstopnice, kar je opravičevala s tem, da jemlje srednjemu razredu in daje delavcem. 9. marca 1883 sta skupaj z anarho-socialistom Emilom Pougetom organizirala velike demonstracije nezaposlenih delavcev, kjer so jo aretirali in kasneje obsodili na pol leta zapora. Leta 1890 je navezala tesne stike z anarhističnim gibanjem v Londonu in je zadnjih 15 let svojega življenja preživela med Parizom in Anglijo, med prostostjo in zaporom, vedno pa je aktivno predavala, poučevala in protestirala.

KOMAD: 10 Le_Tigre LT_Tour_Theme
PODLAGA: 01 - For Louise Michel

Za zaključek oddaje iz malhe aktualnih dogodkov vzemimo pismo, ki ga je pred dobrim mesecem dni objavila Sekcija za varne hiše, materinske domove in sorodne organizacije pri Socialni zbornici Slovenije in Zveza za nenasilje, ki ga tvorijo Društvo Ključ – center za boj proti trgovini z ljudmi, Društvo SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja, Društvo za nenasilno komunikacijo in Društvo Ženska svetovalnica. Opozorili so na sporno špekuliranje medijev, ki objavljajo pompozne prispevke o domnevnih zlorabah varnih hiš s strani žensk, ki naj ne bi bile žrtve nasilja in naj bi v varne hiše odšle, da bi tako pridobile določene ugodnosti.

Kot je pogosto opozarjala tudi naša kolegica Jasmina Jerant, ponovno opozarjamo, da se ob ustreznem kaznovanju kriminalcev – povzročiteljev družinskega nasilja, žrtvam ne bi bilo treba umikati v varne hiše. Zakonska ureditev izpred dveh let končno določa aretacijo storilca in njegovo prepoved približevanja, a v realnih situacijah še vedno pride do nepredvidljivih in nevzdržnih razmer.

V javnem pismu so tudi opozorili, da je odhod v varno hišo za žensko izredno težka. Večina žrtev pride v varno hišo po letih in desetletjih psihičnega, fizičnega, spolnega in ekonomskega nasilja s strani svojih partnerjev, bivših partnerjev, očetov, ker se bojijo za svoje življenje in življenje svojih otrok, če jih imajo. Če bi lahko, bi veliko raje ostale doma in prav bi bilo tako. Kot smo že rekle bi od doma bi moral storilec, ne žrtev. Če pa država s svojimi institucijami in ukrepi žrtvi varnosti v lastnem domu ne zmore zagotoviti, ji mora zagotoviti vsaj varno nastanitev drugje. Mediji lahko z neozaveščenim poročanjem omogočajo storilcem, da ne prevzamejo odgovornosti, in predstavljajo povsem lažno zgodbo, v kateri so oni žrtve svojih bivših partnerk in nevladnih organizacij.

KOMAD: 12 - it's impossible
PODLAGA: 01 - For Louise Michel

Tovarišice in tovariši. Ob prazniku dela vas pozivam, da zanetite antikapitalistični, anarhistični ogenj, ki nas bo očistil socialnih krivic. K poslušanju majske edicije oddaje Sektor Ž pa vas vabim čez štiri tedne 22. maja. Na prefinjene oblike porajanja fašizmov je opozarjala IdaH.


Komentarji
komentiraj >>