Pred natanko 59 leti in enim dnevom se je v Rožni dolini - natančneje v hiši Josipa Vidmarja - zbrala kopica drznih, ki so se odločili, da imajo dovolj. Kar je sledilo, je poznano večini glav, ki so šle skozi vzgojno-izobraževalni proces.

Če se danes naši dedki, babice, mame in očetje spominjajo dneva ustanovitve Osvobodilne fronte, lahko mladež obeležuje le dan, ko smo se uprli proti okupatorju. Na tem mestu se bomo distancirali od kakršnih koli sodb o preoblačenju praznikov v nova kvazi-pravičnejša poimenovanja, ki naj bi mlade rešila spon povojnega medsebojnega revanšizma. Za nas je zanimiv in pomemben le takratni naboj, ki je prisilil zbrane v Vidmarjevi hiši, da se sami organizirajo in se na lastno pest uprejo nekomu, ki jim je najprej stregel po osnovnih pravicah, kasneje pa še po življenju.

Ta teden nam postreže s še enim praznikom, ki z dandanašnjim na prvi pogled nima veliko skupnega. Praznikom, ki ga bomo praznovali v obdobju, ko so delavci v proizvodnem procesu degradirani na nivo surovine: ko jih potrebuješ, jih na veliko uvažaš, ko ne, jih pač enostavno vrneš nazaj na trg. Na trg brezposelnih seveda. Konec tedna bo torej praznik dela, ki v času vsesplošne krize počasi postaja farsa lastnega imena. Glede na naraščajoče število brezposelnih, bi bilo ironično bolj smiselno prvi maj praznovati kot dela zapovedan in ne dela prost dan. Saj lahko le delo osreči brezposelnega delavca in ne še en dan, ko dela ni. Oziroma v Sloveniji še dva dneva.

V bran delavskim pravicam, ki se tlačijo po dolgem in po čez, so se tako zmeraj postavljali sindikati. Oziroma se je vsaj do pred kratkim zdelo, da je temu tako. Vendar dogodki preteklega leta - spomnimo se samo vstaje v Gorenju - so pokazali, da se v sindikatih pojavlja neke vrste kanibalizem. Delavci in delavke so začeli izpostavljati neučinkovitost njihovih sindikalnih predstavnikov v matičnih podjetjih. Še več, sindikalni predstavniki so v določenih primerih celo bližje željam uprave kot pa samih članov sindikata, ki jih s svojimi prispevki vzdržujejo. V teh primerih sindikati sami sebi žagajo udobno vejo, na kateri sedijo.

Na srečo delavk in delavcev iz Gorenja se je pred samo tovarno zgodil moment Vidmarjeve hiše. Ljudje, ki so se počutili izigrane z vseh strani, so imeli vsega dovolj in stvari vzeli v svoje roke. Tako je spontan delavski upor proti kapitalističnemu okupatorju na koncu pripeljal do majhnega izboljšanja razmer zaposlenih. Kar je še dodaten žebelj v krsto kredibilnosti sindikalnega organiziranja. Razplet namreč nakazuje smer razvoja, ki do sedaj ni bila opažena. Očitno je čas, da sindikati premislijo lastno delovanje, saj se zmeraj bolj oddaljujejo od samih delavcev. Na drugi strani so vsaj nekateri delavci spoznali moč lastnega organiziranja.

Prihajajoči praznik dela bi torej lahko v luči vstaje v Gorenju nudil priložnost za ponoven premislek delavskega organiziranja. Ali bolje rečeno samoorganiziranja. Ko je že govora o samoorganiziranju, je treba omeniti še en primer, ki se je zgodil daleč stran od kakršnih koli sindikatov. V mislih imamo migrantske delavce iz kočevske Prenove, ki se niso bali ničesar, saj - kot lahko stereotipno rečemo - niso imeli ničesar izgubiti. Tujce, ki so si upali vstopiti na ministrstvo za delo in zahtevati zaščito s strani služb, ki so temu tudi namenjene. In za čuda so bili deležni pomoči, za katero se jim je še do nedavnega dopovedovalo, da jim ne pripada.

Premiki torej so možni. Toda vprašanje je, kdaj se bodo zgodili na kolektivno družbeni ravni. Poiskati bo treba moderno različico Vidmarjeve hiše, ki bo združila dovolj drznih glav, ki bodo spoznale, da lahko le same najlažje in najbolje poskrbijo za svoje pravice.

V upanju na samoorganizacijski preboj delavskega organiziranja je komentar spisal Potočan.