Sreda, 28. 4. 2010
mcolner
V tokratni oddaji Art-Area, ki povzema dogajanje na prizorišču sodobne likovne umetnosti, prisluhnite podrobni obdelavi dveh video projektov, ki se trenutno predsatvljata v dveh domačih galerijah (Likovni salon Celje in Galerija Alkatraz Ljubljana) ter obsežnemu intervjuju.
- Mirjana Batinić & Robertina Šebjanič, Lom beline, galerija Alkatraz
- Igor Grubić, East Side Story, Likovni salon Celje
več v nadaljevanju...
V 152. ediciji oddaje Arterija se bomo posvetili aktualnim dogodkom v bližnji okolici, ki so zaznamovali pretekle tedne. V središču današnje oddaje bosta dve video deli, ki smo jih obdelali in umestili v prostor, čas in zgodovino na neposrednem, praktičnem nivoju. V galeriji Alkatraz je na ogled skupni projekt dveh mladih domačih avtoric Mirjane Batinić in Robertine Šebjanič z naslovom 'Lom beline', ki se podaja v likovno-formalne in atmosferske dimenzije video umetnosti. Popolnoma drugačen recimo temu umetniško dokumentaristični pristop z veliko mero družbenega angažmaja predstavlja hrvaški umetnik Igor Grubić z delom 'East Side Story', ki je na ogled v celjskem Likovnem salonu.
V nadaljevanju prisluhnite obsežnemu pogovoru z Mirjano Batinić in Robertino Šebjanič, ki razkrivata ustvarjalne pristope in podrobnosti okoli dela 'Lom beline', ter krajši analizi dvokanalnega video dela 'East Side Story' Igorja Grubića. Več o omenjenih tematikah sledi čez nekaj trenutkov v nadaljevanju oddaje Arterija, samo na valovih Radia Študent.
Zgodovina video umetnosti kot skrajno pomembnega polja ustvarjanja v zadnjih štirih desetletjih je skozi svoj razvoj izkazala različne pristope in načine rabe tega medija, ki se je močno vpel v polje likovne umetnosti. Do začetka 70. let prejšnjega stoletja je postal video ena temeljnih panog znotraj tedanje sodobne umetnosti ter že od samega začetka ponujal različne vzporedno potekajoče linije lastne predstavnosti. Na eni strani je ponujal povsem nove možnosti izraza na račun širokih in do tedaj nepoznanih tehničnih možnosti, ki so pomenile svojstven korak naprej od do tedaj znotraj likovnih praks prevladujoče oblike kratkega eksperimentalnega filma.
Slednji je že od začetka 20. stoletja dalje pomenil svojstveno vejo umetniškega izraza, ki so ga med drugim učinkovito uporabljali številni protagonisti avantgardnih gibanj. Sredi 60. let so bile z uvedbo tedaj revolucionarne video tehnologije odprte povsem nove možnosti vizualnega eksperimenta ali pač dokumentiranja posameznih situacij. Prav video tehnologija je bila kronološka sopotnica konceptualističnih struj, ki so se razvijala na sledi gibanja Fluxus. Tudi pregovorni izumitelj video umetnosti, Nam June Paik, v osnovi eksperimentalni zvočni komponist, je pripadal tej umetnostni sredini.
Video je bil poleg parcialnih formalnih eksperimentov v kontekstu Fluxusa uporabljen za avtorsko dokumentiranje performativnih praks in ostalih specifičnih načinov izraza konceptualnih umetnikov. Seveda distinkcija kot po navadi ni toliko ostra in radikalna, saj številni avtorji in njihova dela ostajajo nekje na sredini in vključujejo fragmente obeh omenjenih načinov. Prav tako je razvoj video umetnosti v različnih obdobjih, ne glede na prevladujoče trende in specifike posameznega časa, vselej potekal v več vzporednih tokovih, ki se niso nikoli povsem izključevali.
V 90. letih je v duhu tedanjega časa sodobna umetnost razširila možnosti lastnega izraza. Spodbujena od družbene stvarnosti, potrošništva in instant medijev se je umetnost obrnila neposredneje v samo življenje. V skladu z napredkom tako imenovanih relacijskih umetniških praks je v veliki meri prevladal dokumentaristični video način, ki je uvajal neposredne vklope v realnost, dokumentiral dogajanje, performativne akcije ali povzemal formo intervjuja in raziskave.
Po večini je ta način popolnoma opuščal likovne parametre, estetizacijo, formalno prefinjenost ali filmske pristope ter se rajši posluževal surovih posnetkov in slučajnih kadrov v slogu krilatice »etika pred estetiko«. Vzporedno temu je vseskozi potekala linija video umetnosti z bolj formalističnimi temelji, likovnim ali celo filmskim pristopom, ki se je v določenih primerih dobro stapljala z novimi možnostmi digitalnih medijev.
Danes obravnavani deli, ki sta na ogled v Ljubljani in v Celju, morda ne sodita v celoti v omenjene ozke kategorije, ki nikdar ne morejo vzdržati širine same produkcije. Ta je vselej bolj živahna, raznolika, izmuzljiva in pametnejša od teorije. Vsekakor delo Igorja Grubića na eni in video instalacija Mirjane Batinić in Robertine Šebjanič na drugi strani predstavljata dve povsem različni izhodišči tako v smislu sporočilnosti kot sami zasnovi in izvedbi.
Igor Grubić na sledi lastnih aktivistično umetniških praks iz neposredne bližine dokumentira homofobne in nacionalistične izgrede ob javnih paradah gejevske in lezbične skupnosti v Beogradu in Zagrebu. Mirjana Batinić in Robertina Šebjanič na drugi strani izhajata iz povsem vizualnih postulatov ter uprizarjata intimno pripoved, ki brez očitne naracije ustvarja neko večplastno atmosfero na račun likovne senzibilnosti.
V galeriji Alkatraz se nahaja dvokanalna instalacija dveh avtoric, ki sta združili za izvedbo projekta 'Lom beline'. Ta predstavlja črno belo eksperimentalno zasnovo brez neposredne naracije in sporočilnosti ter se usmerja v formalistične in intimistične smernice izraza. O omenjenem video delu smo spregovorili z avtoricama, Mirjano Batinić in Robertino Šebjanič.
Nadaljevanje intervjuja:
Link na dokumentacijo video dela 'Lom beline':
http://www.vimeo.com/11254044
V Likovnem salonu v Celju je na ogled postavljena razstava zaključenega projekta Igorja Grubića z naslovom 'East Side Story' na način celostne prostorske postavitve, sestavljene iz odmerjeno umeščenega dvokanalnega videa in devetih fotografij z isto tematiko. Grubić je omenjeno delo posnel v letih 2001 in 2002, ob prvih poskusih organiziranja parad ponosa v Beogradu in Zagrebu. Projekt je bil predstavljen na številnih mednarodnih prizoriščih, v začetku letošnjega leta pa je avtor prejel nagrado na skupinski razstavi T-HT hrvaškega telekoma v novem Muzeju suvremene umjetnosti v Zagrebu.
Osrednji del celotne instalacije je prav omenjeno dvokanalno video delo. Leva stran prikazuje v vseh pogledih surove posnetke dogajanja na manifestacijah marginalnih družbenih skupin, ki jih je avtor spremljal in beležil iz neposredne bližine. Ta način nekako korespondira z nekakšnim specifičnim reporterstvom v polju gibljivih slik, saj je akcijska kamera, ki je neprestano v roki, beležila dogajanje zlasti s perspektive napadalcev. Grubić svojo neposredno kritiko, ki eksplicitno prikazuje manifestacije nestrpnosti in sovraštva do drugače mislečih in živečih, zastavi brez dodatnih komentarjev. In ti ob vsem videnem niti niso pomembni.
Video delo vsebuje resnični zvok dogajanja, ki ga gledalec doživlja iz neposredne bližine in ga ob zadostni senzibilnosti občuti skrajno boleče. Kljub surovi tehnični zasnovi je delo učinkovito strukturirano in sestavljeno, zaradi česar je skoraj nemogoče takoj prepoznati posamezna prizorišča. Identifikacija prostora je v tem primeru ponujena ob predpogoju prepoznavanja širšega družbenega konteksta.
Množica pobesnelih nasprotnikov parad ponosa je v obeh primerih mnogo večja od števila njunih udeležencev in prav ta množica tudi prevladuje znotraj zgodbe. Realnost poglavitnih urbanih vozlišč nekdanje Jugoslavije tako pridobi strašljive razsežnosti ob prikazanem pobesnelem nacionalizmu in homofobiji. V primeru Zagreba je to fašistična dikcija NDH, v Beogradu pa izraz tradicionalne monarhistične ideologije. V Beogradu zmerjajo geje in lezbijke z ustaši in izrodki, v Zagrebu jih prekrstijo v Srbe in izdajalce.
Na zagrebški Ilici na iniciacijo starejše ženice vidno razburjeni obritoglavec z dvignjeno desnico besno vpije »Za dom spremni!«, spet drugi obtožuje policiste, ki vklepajo agresivnega napadalca, da to ni pravično, saj bi morali zapreti pedre, ki si to tudi resnično zaslužijo. Precej bolj nasilna beograjska manifestacija, ki je policijo ujela vidno nepripravljeno, je postregla s podobnim naborom sloganov, ki vodijo od domoljubne dikcije do bizarne pripadnosti nekaterim izmed domačih nogometnih klubov.
Bližnji posnetki obračunavanja s policijo, udeleženci parade ali celo naključnimi mimoidočimi, sveti gnev nasprotnikov parade in njihov sovražni besednjak delujejo kot nočna mora in prikaz stvarnosti v razbitem prostoru nekdanje Jugoslavije. Gledalec je priča manifestaciji sovraštva, ki se je v tem prostoru po dolgih letih bratstva in enotnosti razvilo v pičlih nekaj letih. Igor Grubić tako na sebi lasten način aktivnega angažmaja stoji v prvih vrstah dogajanja kot neodvisni opazovalec. Svojo namerno surovo estetiko v nadaljevanju avtorsko obdela na drugi polovici projekcije. Na način svojstvenega »re-enactmenta« postavi skupino plesalcev na ključne prostore sovražnih in nasilniških dejanj po samem dogodku, kjer le-ti izvajajo dokaj agresivno in živčno koreografijo v relaciji na pretekle dogodke.
Avtor s tem delom v izjemno samo-reflektirani luči izkazuje stanje duha in netoleranco do vsega drugačnega. Tako opozarja na ekstremni nacionalizem, ki vselej išče sovražnika, in četudi ga ne najde pri različnih etničnih skupinah, ga uspe izluščiti med srenjo različnih obrobnih družbenih skupin drugače mislečih.
Tako Grubić neposredno izraža svoje stališče do nestrpne družbe v prostoru nekdanje Jugoslavije, nestrpnost, ki se je v sicer dokaj manjši meri preselila tudi v Ljubljano in Maribor. Tudi v Sloveniji so parade ponosa vedno znova predmet širše javne in politične debate. Tudi pri nas niso nepoznana nasilniška dejanja, ki jih s svojo dikcijo najbolj hranijo verske ustanove.
Vsekakor je prav to tematika, ki je Grubiću pisana na kožo, saj s svojimi performansi na različne načine kontinuirano raziskuje in provocira ustaljene predpostavke sodobne družbe ter izvaja izrazito politično pogojene akcije. Svoj performativni aktivizem umešča v polje sodobne umetnosti ter s tem opozarja na različne družbene realnosti svojega okolja. In prav ta tematika je skrajno zanimiva za zahodni svet, ki se lahko zgraža nad mankom tako imenovanih evropskih demokratičnih vrednot na divjem vzhodu.
V tem duhu je zastavljena tudi serija razstav v Likovnem salonu Celje, poimenovana '(Ne)prikrito na robu'. »Ta se ukvarja z različnimi oblikami diskriminacije v sodobni družbi in predstavlja prispevek k medsebojnemu spoštovanju različnih kultur in družbenih skupin, k spoštovanju človekovih pravic, dostojanstva in enakopravnosti,« kot je zapisano v spremnem tekstu. In še več, tekst pravi, da »serija razstav združuje umetnike, ki sledijo idejam demokracije, družbene pravičnosti, enakosti ter harmoničnega bivanja in vidijo umetnost in umetniški sistem tudi kot platformo za ozaveščanje in vplivanje«.
Vsekakor je prav izpostavljanje demokratičnih vrednot v tem primeru izjemno problematično pojmovano, saj je do pojava desničarskih ekstremizmov v prostoru nekdanje Jugoslavije prišlo prav po uvedbi demokratične ureditve. Prehod v demokracijo je tako posredno povzročil etnične, nacionalne in homofobne konflikte na področju, ki se je 40 let izkazovalo s preseganjem nacionalnih okvirov pod okriljem nedemokratične federacije.
Kje je torej zadoščenje malih ljudi, ko pomislijo na novo demokratično ureditev, razen samega dejstva, da živijo v demokratični družbi in lastni nacionalni državi. Ali niso ravno demokratične spremembe pahnile populacije na rob revščine, ki je vselej odlično gojišče različnih ekstremnih gibanj? Ali niso ljudje na način svobodne, demokratične propagande množičnih medijev uspeli zgraditi sovražni zid med različnimi entitetami? Dejstvo ostaja. O demokraciji na področju nekdanje skupne domovine je potrebno govoriti pazljivo in premišljeno. Evropske propagandne krilatice pa v tem primeru nikakor niso na mestu.
Igor Grubić je to situacijo ujel v izjemno reprezentativni luči, izven konteksta nacionalnih sporov, ki niso nujno potrebni za desničarski ekstremizem. Sovražnik se vselej najde tudi doma, med svojimi. »Sovražnik je vsepovsod«, trobijo populistični in demokratični množični mediji in za seboj vlečejo množice, ki brez pomisleka zavračajo drugačnost drugih.
Vsekakor je tako po izpovedni moči kot po formalni zasnovi delo 'East Side Story' znotraj opusa Igorja Grubića presežno v obvladovanju medija, globlje strukturirano in zlasti skrajno vizualno učinkovito. Po tem se tudi dokaj razlikuje od njegovih mikro-performansov z naslovom '366 ritualov osvobajanja', v sklopu katerega je uspel med drugim z drzno akcijo obarvati fontano pred sedežem Hrvaške narodne banke rdeče oziroma krvavo v času obiska Georgea Busha v Zagrebu. 'East Side Story' tako vsekakor predstavlja bolj strukturiran obraz tega umetnika, ki svoje delo vselej neposredno vpleta v različne družbene in politične stvarnosti lastnega okolja.
Razstava 'East Side Story' je v Likovnem salonu v Celju na ogled do 16. maja in je vsekakor ne gre zamuditi.
Toliko o sodobni vizualni umetnosti s strani ekipe tokratne Arterije in Radia Študent. Naslednja oddaja se bo zgodila v sredo, 12. maja, ob isti uri in na isti frekvenci. Oddajo je vsebinsko pripravil Miha Colner.
Komentarji
komentiraj >>