Celotna oddaja:


Feminizem se je vzpostavil skozi politizacijo kategorije spola. Z pojavom feminističnih gibanj je spol postal predmet teoretskih razprav, ki so se postopoma dotaknila polja političnega. Če je za zgodovino političnih teorij do polovice 20. stoletja značilna odsotnost vprašanja spola, se zgodnji feministični projekti lotijo brisanja domneve o spolni nevtralnosti političnega. Umeščanje spola v nepolitično področje človekove zasebnosti se izkaže za temelj, na katerem temeljijo obstoječi patriarhalni vzorci. Zgodnji feminizem z geslom 'osebno je politično' pokaže na političnost sfere intimnega in tudi na spolno zaznamovanost sfere političnega. Politična teorija in njena praksa sta v domeni moškega spola, ki velja za dominantno pozicijo moči. Politična misel in njena dejavnost sta v tem smislu že od zmeraj sinonima za moški spol, ki se ideološko predstavlja kot ne-spolna univerzalnost.

Judith Squires v delu »Spol v politični teoriji« predstavi tridelno strukturo feministične politične teorije, ki se v hegeljanski maniri linearno vzpenja skozi zgodovino feminizma. Kompleksno širino feminističnih teorij in njihovih političnih strategij avtorica razvršča v skladu z njenim tristopenjskim modelom, ki se terminološko deli na politično strategijo vključitve, obrata in premestitve. Vsaka od teh političnih strategij je značilnost določene vrste feminizma, ki goji sebi lasten teoretičen odnos do kategorije spola kot vira politične neenakosti.

Feminizem, ki se poslužuje politične strategije vključitve, si prizadeva za vključitev žensk v politično sfero in s tem za njihov enakopraven položaj v odnosu do politično dominantne pozicije moškega spola. Feminizem vključitve v svoji zahtevi po spolni enakosti iz polja političnega izključuje kategorijo spola in tako paradoksalno deluje skladno z obstoječimi patriarhalnimi ideologijami, ki demokratičnim političnim strukturam pripisujejo imperativ spolne nevtralnosti. Na ta način ima poskus vključitve žensk v politiko, apriorno zaznamovano z moškim spolom, za posledico samo maskulinizacijo feministične politike. Tako za razliko od vključitve feministična strategija obrata poudarja ravno žensko pozicijo ter njen pozitiven doprinos k spremembam na področju politične dejavnosti. Zaradi favoriziranja ženskega spola je feminizem obrata pogosto razumljen kot splošna in edina oblika feminizma.

Judith Squires skozi svojo trilogijo feminističnih politik pokaže na raznovrstnost feminističnega političnega projekta, ki ni nujno zgolj omejen na izpostavljanje ženskega spola. Tako zraven strategije vključitve in obrata, ki ali zapostavljata ali poudarjata spol, na sam vrh svoje piramidalne zasnove feminističnih politik uvrsti še strategijo premestitve. Feministična strategija premestitve predstavlja sintezo med politiko vključitve in obrata, saj izpostavlja samo vlogo političnega pri oblikovanju spolno zaznamovanih identitet. Feminizem premestitve ne uporablja kategorije spola za dosego politične enakosti, ampak kaže na politično določenost spola. Spol tako nikoli ne more predstavljat političnega sredstva emancipacije, saj je sam rezultat strukturno določene neenakosti. Po feminizmu premestitve je vir emancipacije lahko le v dekonstrukciji obstoječih spolnih identitet ter v ukinitvi diskurzivnih oblik, ki te identitete vzpostavljajo.

Tridelni model vključitve, obrata in premestitve je osrednji motiv dela, skozi katerega avtorica teoretizira o celotnem polju političnega. Ne gre torej za tipologijo izključno feminističnih političnih strategij, ampak zgolj za uporabo sicer širšega teoretskega pripomočka na primeru feministične politike. Takšna dedukcija širše množice političnih teorij na nivo osrednjega modela vključitve, obrata in premestitve omogoča vsebinsko povezanost knjige. V prvem delu so tako predstavljene temeljne politične teorije v odnosu do feministične politizacije spola. Drugi del knjige pa nudi feministično razlago pojmov enakosti, pravičnosti, državljanstva in predstavništva skozi prizmo modela vključitve, obrata in premestitve.

Temeljni koncept, iz katerega se izpeljuje razumevanje feministične politične teorije, je koncept političnega. Squires trdi, da se konvencionalna politična misel deli na dve različni opredelitvi pojma političnega. Institucionalistično razumevanje opredeljuje sfero političnega v pravnem smislu kot skupek institucij oblasti, medtem ko se instrumentalistični pogled osredotoča na boje za pridobitev politične moči. Takšna razdelitev razumevanja političnega ima za posledico disciplinarni razcep političnih ved na liberalno politično teorijo in pozitivistično politologijo.

Liberalna politična teorija gradi svoj predmet preučevanja na podlagi pravnega diskurza o institucionalno določenih pravicah in dolžnostih, medtem ko se pozitivistična politologija osredotoča na empirično odkrivanje političnih odnosov moči. Nobena od tradicionalnih političnih disciplin pa ne umesti spola znotraj lastnega polja preučevanja. Čeprav je zgodnji feminizem zavračal teorijo kot možno sredstvo učinkovitega upora zoper podreditev, je ravno poznejši razvoj feministične teorije močno vplival na politizacijo kategorije spola.

Feminizem v svoji splošni obliki nasprotuje liberalni politični teoriji in njenemu razumevanju političnega, ki temelji na ločitvi javnega od zasebnega. Liberalizem v svojih mnogoterih različicah enači sfero političnega z javnim delovanjem na področju države ali civilne družbe. Politična dejavnost ima v tem smislu izključno regulacijsko funkcijo zagotavljanja posameznikove osebne svobode, ki spada v področje nepolitične zasebnosti. Iz vidika liberalizma se posameznik vključuje v kolektivne dejavnosti politične sfere zgolj iz pragmatične želje po ohranitvi lastne nepolitične individualnosti. Vendar feministična teorija z lastno zahtevo po politizaciji sfere intimnega opozarja na patriarhalnost liberalističnega umeščanja politike na izključujoče področje družbenega.

Tradicionalna liberalna teorija ne tematizira zgodovinskega dejstva, da je javno polje političnega izključno v domeni moškega spola. Skladno s tem liberalizem v resnici ni utemeljen na androgini podobi avtonomnega subjekta, ampak izhaja iz moškega spola kot edine oblike politične subjektivnosti. Na tem mestu Judith Squires med drugim povzema tudi feministično teoretičarko Carole Patman, ki poda feministično kritiko družbene pogodbe kot temeljnega koncepta liberalizma. Po tej feministični interpretaciji je družbena pogodba kot mitološki akt vzpostavitve demokratičnega stanja modernih družb dejansko seksualna pogodba, ki skozi pogoje moderne demokracije uzakoni patriarhat.

Feminizem zavrača institucionalistično razumevanje političnega, ki je značilno za liberalno politično teorijo, in sprejema ter razširja instrumentalistični pogled na sfero političnega. Po feministični opredelitvi politika ni omejena na področje javnega delovanja institucij oblasti, ampak je določena z razmerji moči, ki delujejo tudi v sferi zasebnega. Feministično razumevanje in uporabo koncepta moči Squires predstavi skozi prizmo vsebinsko osrednje tridelne razdelitve političnih strategij. Feminizem, ki deluje na način vključitve, izpostavlja represivnost patriarhalne moči. Polje javnega in zasebnega sta iz vidika feminizma vključitve prežeta z patriarhalno močjo, ki podreja in izključuje ženske ter marginalizira vse ne-maskuline oblike življenja. Feministični projekt vključitve želi razširiti moško pozicijo moči na ženske ter s tem omogočiti njihovo opolnomočeno delovanje na področju političnega.

Za razliko od represivnega koncepta patriarhalne moči pa feministična strategija obrata izpostavlja specifično žensko moč kot temeljno sredstvo emancipacije. Po tej interpretaciji ženski načini življenja vsebujejo drugačne načine delovanja, ki lahko predstavljajo načine emancipacije od restriktivnih sil patriarhata. Skladno z razumevanjem moči kot sposobnosti za kolektivno delovanje, ki ga razvije Hannah Arendt, feministične pripadnice strategije obrata govorijo o družbeno specifičnem izrazu ženske moči, usmerjenje v ohranjanje demokratičnih vezi skupnosti. Cilj takšne vrste feminističnih politik je sprememba zatiralskih vzorcev obstoječih patriarhalnih struktur političnega s pomočjo afirmacije ženske moči, ki v sebi nosi sposobnost vzpostavitve solidarnih oblik družbenega.

Če feministična politika vključitve umešča moč v institucionalne okvire patriarhalnih struktur in če feministična politika obrata razume moč v etičnih okvirih ženske subjektivnosti, se premestitvene feministične politike poskušajo ločiti od spolno ekskluzivnih okvirjev obeh predhodnih definicij moči. Strategija premestitve izhaja iz politične teorije Michela Foucaulta, po kateri je moč vseprisotna in družbeno konstitutivna sila, ki ne daje možnosti zunanje pozicije osvoboditve. Represivna dimenzija družbeno-politične moči tako deluje predvsem na nivoju individualne produkcije subjektivitet. Spolno zaznamovane identitete so tako že same po sebi politični proizvodi, ki posameznike vežejo na totalne strukture nadzora. Po feminizmu premestitve cilj feminističnega projekta ne sme bit v prevzemanju patriarhalnih vzorcev moči s strani žensk, kot tudi ne v poudarjanju ženske moči, ampak v odkrivanju političnih mehanizmov nadzora znotraj svobodnih izrazov ženskih identitet.

Knjiga se na način tridelne razdelitvene metode prav tako loti analize že uveljavljene sociološke dihotomije med biološkim in družbeno določenim spolom. Biološko determinističnemu pogledu na spol avtorica zoperstavlja konstrukcionistično pozicijo, ki spol razume kot družbeno oblikovano kategorijo. Teorija o družbeni konstrukciji spola je v samem temelju feminističnega gibanja, saj zasnovo zanjo oblikuje Simon de Beauvoir, začetnica feministične teorije, ki v svojem kanonskem tekstu Drugi spol zapiše: »Ženska se ne rodi, ženska to postane«.

Problematičnost konstrukcionističnega pogleda na spol je v tem, da družbeno specifične karakteristike spolnega izraza zgolj nanaša na biološko kategorijo spola ter s tem temelji na določenih prvinah esencializma. Biološki spol je iz vidika konstrukcionizma objektivno obstoječa realnost, ki pod vplivom raznolikih družbenih dejavnikov zavzema številne izrazne oblike. Tako lahko nekatere feministične teoretičarke kljub svoji konstrukcionistični poziciji predpostavljajo enotno kategorijo ženskega subjekta, ki temelji na inherentnih bioloških karakteristikah. Vendar pa dekonstrukcionizem kot tretja možnost razumevanja spola kaže na absolutno družbeno determiniranost spola, saj že sam govor o biološkem spolu vsebuje družbeno določene poglede nanj. Biološka vednost o spolu je že od zmeraj družbeni produkt, zato ni možno neposredno in objektivno zajeti fizioloških karakteristik spola.

Splošna in nepolitična tematizacija teorij spola avtorici služi za razlago značilnosti političnih teorij spola, ki se jih poslužujejo različne feministične politike, strukturirane po modelu vključitve, obrata in premestitve. Tako feministična strategija vključitve kot tudi obrata se poslužujeta konstrukcionističnega pogleda na spol. Feminizem vključitve uporablja argument družbene izoblikovanosti spola z ciljem, da prekine z patriarhalno podreditvijo, ki v politični sferi temelji na predpostavki biološkega spola. Ker je negativna percepcija ženskega spola zgolj rezultat družbene interpretacije bioloških dispozicij, demokratična politična sfera ne sme vsebovati spolno razlikovalnih praks. Feminizem obrata pa gradi svojo politiko ravno na poudarjanju družbeno določenih značilnostih ženskega spola. Tako na primer politična afirmacija družbeno dominantne vloge žensk kot mater ali skrbnic lahko predstavlja sredstvo izoblikovanja pravičnejših oblik demokracije.

Dekonstrukcionistična odsotnost predpostavke o obstoju biološkega spola je značilnost feminizma premestitve, katerega cilj je prikaz političnega vpliva na oblikovanje spolno zaznamovanih identitet ter poskus izoblikovanja alternativnih oblik subjektivnosti. Vsaka vrsta feministične politike z določenim razumevanjem spola pripada specifični politični teoriji spola. Za feminizem vključitve, ki iz politične sfere poskuša izključit družbeno določeno spolno razliko, je značilna objektivistična politična teorija spola. Po objektivistični politični teoriji univerzalna kategorija racionalnosti ni omejena na specifičen spol, zato spol tudi ne sme imeti nobene vloge znotraj politične sfere. Feminizem obrata pa se s svojim političnim poudarjanjem družbeno izoblikovane ženske pozicije poslužuje interpretativistične politične teorije spola. Po tej teoriji je politično zgolj rezultat moške dominantne interpretacije, ki jo je potrebno nadomestit z ženskim pogledom na politično. Feminizem premestitve pa s svojim dekonstrukcionističnim razumevanjem spola temelji na genealoški politični teoriji spola, ki z zgodovinsko analizo družbenega oblikovanja spolno zaznamovanih identitet želi pokazati na vlogo spola pri politični reprodukciji mehanizmov oblasti.

V drugem delu knjige Judith Squires poskuša na primeru temeljnih političnih konceptov enakosti, pravičnosti, državljanstva in predstavništva predstaviti praktično uporabo feministične teorije, ki jo je razvila v prvem delu. Čeprav si vse tri politične strategije feministične politike prizadevajo za vzpostavitev enakosti med spoloma, avtorica kritično vrednoti njihove dejanske možnosti pri zagotavljanju enakopravnega položaja žensk. Squires tako na jasen način označi strategiji vključitve in obrata za neuspešni, saj naj bi zgolj reproducirali obstoječe patriarhalne vzorce. Medtem ko si feminizem vključitve prizadeva zgolj za integracijo žensk v moško sfero političnega, feminizem obrata z poudarjanjem ženske pozicije ohranja konfliktno opozicijo med spoloma ter homogenizira polje ženskega spola. Feminizem obrata se tako pri zagotavljanju enakosti osredotoča izključno na spolno razliko, medtem ko ne upošteva ekonomskih, rasnih, seksualnih in razrednih razlik med ženskami. Kljub temu pa sta vključitev in obrat učinkovitejši strategiji politične mobilizacije od strategije premestitve, ki zavrača emancipatorni potencial ženske identitete.

Feministična teorija kritizira obstoječe oblike politične pravičnosti, državljanstva in predstavništva iz vidika njihovega izključujočega odnosa do ženskih političnih subjektivnosti. Po feministični interpretaciji moderna politična misel temelji na patriarhalni etiki pravičnosti, ki izhaja iz moških načel univerzalnosti, objektivnosti in abstraktnosti. Liberalne demokracije pri zagotavljanju pravičnosti tako ne upoštevajo subjektivnih ter partikularnih etik skrbi za druge, ki tradicionalno izhaja iz vloge žensk skrbnic oziroma mater. Etika skrbi je prav tako temeljna značilnost maternalističnega koncepta državljanstva, ki ga feminizem obrata postavlja zoper izključujoče oblike liberalnega ter republikanskega državljanstva. Če liberalni koncept državljanstva izključuje ženske na nivoju odrekanja nekaterih individualnih političnih, civilnih ter socialnih pravic, se patriarhalna represivnost republikanskega državljanstva izvaja preko nasilne zahteve po prispevanju k skupnemu dobremu. Feministična obravnava političnega predstavništva pa se predvsem dotika vprašanja, ali naj učinkovita državna reprezentacija žensk temelji na povečanju možnosti za artikulacijo njihovih individualnih interesov ali na oblikovanju ženskih identitetnih političnih skupnosti.

Z delom »Spol v politični teoriji« Judith Squires poskuša napisati veliko zgodbo o moderni zgodovini feminizma. S svojo tristopenjsko metodo želi v nepregledno množico teoretičnih tokov vnesti logiko časovnega in vsebinskega reda. Obsesivna težnja znanosti po matematični sistematizaciji družbenega življenja je v tem delu prignana do vrhunca. Nobena politična misel ne more uiti strogemu zakonu trojne delitve na strategijo vključitve, obrata in premestitve. Lahko bi celo trdili, da Squires s svojim univerzalnim modelom trojne delitve ravno nasprotuje feminističnim zahtevam po partikularnem in ne-abstraktnem načinu razmišljanja, ki jih vsebinsko predstavlja v knjigi. »Spol v politični teoriji« je tako zgolj zgoščen pregled feministične politične teorije, ki pa sicer v vsebinskem in metodološkem smislu ne presega patriarhalnih okvirjev moderne znanosti. Še več, dominantne vzorce znanstvene produkcije prižene do te mere, da se bralec izgubi v preobširnem eklekticizmu feminističnih teorij. Čeprav je knjiga obširen vir feministične znanstvene literature, se postavlja vprašanje, čemu služi takšna kompleksna sistematizacija feministične politične misli. »Spol v politični teoriji« bo zaradi svoje teoretske širine skoraj zagotovo postal del akademskega kanona z minimalnim političnim vplivom na sodobne oblike feminizma.