V sobotnem ghostu bomo predstavili razvoj Bang on a Cana od ustanovitve do danes. V pogovoru s sklateljem Davidom Langom, ki je nastal letos poleti v North Adamsu, Mass., bomo spregovorili o programskih usmeritvah in ideoloških predpostavkah njihovega dela. Vrteli bomo glasbo, ki so jo člani Bang on a Cana izdali v zadnjih dveh letih, hrati pa bomo spoznali skladatelje, ki so na njihovo glasbo in razmišljanje odločilno vplivali. Povezava www.bangonacan.org
Ghost program: BANG ON A CAN, sobota, 13. 9. 2003
Leta 1987 so trije mladi skladatelji, Julia Wolfe, Michael Gordon in David Lang, ki so pravkar končali s študijem na Univerzi Yale, organizirali prvi Bang on a Can maraton. Enodnevni festival v galeriji v Sohu se je v naslednjih letih spremenil v bogato organizacijo, ki je s soočenjem klasikov ameriške glasbe 20. stoletja (Stevea Reciha, Philipa Glassa, Mortona Feldmana, Miltona Babbita, Johna Cagea in drugih) ter inovativnih mladih skladateljev, oblikovala eno najbolj vznemerljivih gibanj na področju sodobne resne glasbe danes. Vsakoletnemu maratonu so se v naslednjih letih pridružili še mnogi posebni glasbeni dogodki (med njimi opera po stripih Bena Katchorja, predstava Shadow Bang tradicionalnega balijskega gledalšča senčnih lutk in koncert glasbe na originalnih inštrumentih Harryja Partcha).
Izdaje za priznane svetovne založbe Sony, Teldec, Point Music in Nonesuch Records so zamenjle izdaje pri lastni novoustanovljeni založbi Cantaloupe Music. Ustanovili so People's Commission Found, ki zbira sredstva za naročilo novih del pri najbolj zanimivih mladih skladateljih. Te so vsako leto premierno izvedena na tradicionalnem Bang on a Can maratonu. Mnoga imed novih del so napisana tudi za odlično hišno zasedbo Bang on a Can All Stars, ki je že osvojila mnoga prestižna koncertna prizorišča po svetu. Vsako leto organizirajo Bang on a Can Summer Institute, šolo za mlade skladatelje in izvajalce.
Odlomek iz pogovora z Davidom Langom:
»Bang on a Can smo ustanovili v New Yorku v osemdesetih letih. Ne vem, kaj se je tedaj dogajalo v Sloveniji in na splošno se mi zdi, da je, zaradi državnega financiranja umetnosti, situacija v Evropi precej drugačna. Država si s tem pridobi tudi precej vpliva na oblikovanje sveta, ki ga želi svojim državljanom. Tega v Ameriki ni. Tu smo imeli le različne prostore, kjer so se zbirali ljudje, ki so bili predani posamezni stvari in so vanjo verjeli. Te stvari so bila različna ideološka prepričanja o načinih ustvarjanja glasbe. Zato smo v Ameriki imeli prostore, ki so bili posvečeni zgolj evropski modernistični glasbi. Tam so na vsakem koncertu igrali Bouleza, Stockhausna, Ligetija ali Birthwistela, to pa je bilo v glavnem tudi že vse. Drugod, kot v Knitting Factory, so verjeli le v svobodno improvizacijo. Spet drugi prostori v newyorškem Downtownu so izšli iz scene okoli Philipa Glassa, Steve Reicha ali Meredith Monk. To je bila hipnotična minimalistična scena. Vsi ti majhni prostori so imeli svoje poglede na ustvarjanje glasbe. Če si se potem odpravil na koncert si lahko slišal eno zelo dobro skladbo Elliota Carterja in pet groznih skladb ljudi, ki so mislili, da so sami Elliot Carter ali pa so pisali v njegovem jeziku. Podobno si lahko, če si se odpravil na koncert »trance« hipnotične minimalističe glasbe, slišal eno odlično skladbo skladatelja iz Downtowna in deset resnično slabih skladb drugih skladateljev. Tako smo v osemdesetih začeli razmišljati, da način, na katerega je glasba narejena ni najboljši način za njeno klasifikacijo. To je podobno, kot če bi organizirali koncerta skladateljev, ki pišejo glasbo s svinčnikov in skladateljev, ki jo pišejo s peresom. To so detajli skozi katere se rojeva nova glasba. Nekateri jo pišejo doma, drugi zunaj. Nekateri komponirajo za klavirjem, drugi pa si vse zaigrajo na saksofon. Te razdelitve so popolnoma nepomembne.
Če pa so te razdelitve nepomembne, katere imajo potem smisel? Pomislili smo, da bi se morda lahko vprašali ali je skladatelj v kakršnem koli pogledu inovativen? Ali sprejme stil v katerem piše ali pa si reče: »To sicer je stil v katerem pišem, vendar bom vanj v nekem pogledu podvomil.« Prepričani smo bili, da je možno organizirati koncert ljudi, katerih edini interes v skladateljskem poklicu je podirati pregrade, potisniti svojo glasbo prek meja ali svetu okoli sebe postaviti težko vprašanje. Ni nam bilo pomembno, ali je to modernistična glasba, improvizacija, jazz ali pop, wrold music, minimalizem ali karkoli drugega. Zanimalo nas je le, če je glasba inovativna ali ne. Tako smo na svoj prvi festivalu uvrstili skladbo Johna Cagea, saj je bil on tisti skladatelj, ki je sploh omogočil naš način razmišljanja; imeli smo zgodnjo skladbo Stevea Reicha Four Organs, ki je zelo elementarna in bolj eksperiment kot skladba; igrali smo prvo skladbo ameriškega modernista Miltona Babbita, ki jo je napisal za zelo primitivne RCA sintetizatorje iz petdesetih let, ki so imeli zares grozen in grd zvok. Takrat, sredi petdesetih let je bila to revolucionarna ideja. Vzel je intelektualne koncepte iz akademskega sveta inštrumentov in jih odigral na te stare, majave sintetizatorje. Ti zvoki so bili prav tako elementarni kot glasba Stevea Reicha. Na naših festivalih v preteklosti smo imeli ljudi kot je Hasan Hakmoun, ki je maroški duhovni glasbenik, ki piše za elektrificiran sintir. Piše torej novo glasbo za svoj tradicionalni inštrument in nam sporoča, da pripada svoji tradiciji, vendar ga ta pri ustvarjanju ne omejuje. Na programu so bile skladbe Elliota Carterja, zelo zgodnje skladbe Philipa Glassa – enostavno zato, ker je ta glasba revolucionarna in je nihče več ne posluša. Spomnim se, da sem ob našem drugem festivalu poklical Philipa in ga prosil, da pride in igra Two pages, svojo neverjetno zgodnjo skladbo. Bil je začuden: »A res? Lahko bi igral katero od mojih novih stvari. Te so ljudem všeč.« Vztrajal sem, da igra Two pages, pa je odgovoril: »Prav, igral bom Two pages, vendar je to najhitrejši način, da izpraznim dvorano.« Vendar to smo hoteli in bili smo prepričani, da so ti trenutki v glasbi revolucionarni.
Nato smo nekaj znanih skladateljev, ki smo jih gostili na festivalih, obdali z večinoma neznanimi skladatelji. Zdaj na naše maratone v New Yorku uvrščamo le imena, za katere prej še nihče ni slišal.
Razlog, zakaj naše koncerte slišiš kot stilistično tako široke in raznolike, je v našem prizadevanju najti skladatelje, ki skušajo temu svetu vdahniti svežino. Veliko dobre glasbe je, ki tega ne počne. Veliko mojih prijateljev piše glasbo, ki se natanko vključuje v tradicijo. Nič slabega nočem reči o njih, ne trdim da počnejo nekaj, kar nima vrednosti. Nasploh je veliko uspešnih skladateljev, ki ne ustrezajo naši definiciji glasbe, ki jo hočemo predstavljati. Skušamo le povedati, da si predstavljamo svet, v katerem vsakdo preveri avtoriteto, ki jo je podedoval iz preteklosti. Tudi to je nekaj, kar smo se naučili v naši hipijevski mladosti. Ko sem bil v srednji šoli sem na vrata svoje sobe nalepil nalepko: 'Podvomi v avtoriteto!' Menim, da smo v to sporočilo verjeli od šestdesetih let naprej, tako v življenju kot pri svojem delu.«
IZBOR SKLADB
1. IZHODIŠČA:
- Martin Bresnick: The Bucket Rider, 10:55 (Martin Bresnick: Opere della musica povera, Composers Recordings, 2000)
- Louis Andriessen: Hoketus, 23:53 (Louis Andriessen: Gigantic Dancing Human Machine)
2. KLASIKE:
- Michael Gordon: Yo Shakespeare, 10:44 (Icebreaker: Terminl Velocity, ARGO)
- Julia Wolfe: Lick, 9:21 (Bang on a Can: Industry, Sony,1995)
- David Lang: Cheating, Lying, Stealing, 10:30 (Bang on a Can: Cheating, Lying, Stealing, Sony, 1996)
3. SKUPNI PROJEKTI:
- Bang on a Can: Lost Thing, 5:30 (Bang on a Can: Lost Objects, Teldec New Line, 2001)
4. ZADNJE IZDAJE:
- Julia Wolfe: Early That Summer, 12:11 (Julia Wolfe, The String Quartets, 2002)
- David Lang: Sweet Air, 8:49 (David Lang: Child, 2003)
- Evan Ziporyn: Meditasi/Pesta Raksasa, 11:39 (Evan Ziporyn with I Wayan Wija: Shadow Bang, Cantaloupe Music, 2003)
5. NEOBJAVLJENO:
- David Lang: Memory Pieces (1992-97)
6. PRELOMNO:
- Michael Gordon: Decasia, Cantaloupe Music, 2002 - odlomek
- David Lang: Passing Pleasures, Cantaloupe Music, 2000 - odlomek
7. DODATEK (Renegade Heaven, Cantaloupe Music, 2000)
- Julia Wolfe: Beliving (8:57)
- Michael Gordon: I Buried Paul (9:45)
Pripravlja Peter Kus
Komentarji
komentiraj >>