Berlinska publika naj se torej zabava, večno prestrašeni pa naj bodo še naprej na Bližnjem vzhodu. Pa če ste imeli ob omembi Judov kakšne druge asociacije kot holokavst, se misli nanj ne boste smeli in mogli otresti čez slaba dva tedna na četrtem Judovskem festivalu Zagreb. Njegov predsednik, gospod Lustig, v uvodnem spletnem nagovoru piše, da bo »festival poskušal spomniti na dneve, ko je norost vladala svetu, in na čas, za katerega večno molimo, da se zopet ne ponovi.«
Judje so izrazito zabavni ljudje in nimajo nikakršnih težav z norčevanjem iz samih sebe. Še več, to jih sploh najbolj zabava. Judje so tudi izrazito paranoični. Konec sveta čaka najprej njih, tudi islandski vulkanski oblak je bil del velikega protijudovskega načrta. Če imajo slabo vest glede Palestine oziroma okupiranega palestinskega ozemlja, jo v filmih občasno zamenjajo z ljubeznijo do Arabcev, sploh homoseksualno. Slišani utrinki iz šestnajstega Berlinskega judovskega filmskega festivala so pospremili devet igranih, trinajst dokumentarnih in en esejistični film, ki so se odvili v berlinskem inštitutu za film in filmsko umetnost Arsenal in filmskem muzeju Postdam od 25. aprila do pretekle nedelje.
Paranoja, prvič. Francosko-izraelski film Ultimatum prikaže atmosfero pred in med iraškimi napadi na Izrael med prvo zalivsko vojno. Pred projekcijo ga predstavi nemški filmski kritik, ki med drugim posebej poudari, da je v filmu prisotna velika doza paranoičnosti. Neka gospa v publiki reče: »Kaj? Paranoičnosti? Zakaj?« Kritik se pri svojem branju ustavi, nato pa že neka druga gospa povzdigne z visokimi toni obarvan glas: »Gospo zanima, zakaj govorite o paranoičnosti!« Kritik ponovi, da se film dogaja pred in med napadi in prikazuje ljudi v Jeruzalemu, ki so čakali na iraške rakete. Tudi v dvorani se razpoloženje spremeni. Je prenapeto? Pa si privoščimo kakšno šalo: vic, ki je rad krožil med vojaškimi silami ZDA gre nekako takole: »Koliko Iračanov je potrebnih, da izstrelijo raketo? Dva. Eden jo izstreli, drugi pa gleda CNN, da vidi, kje je pristala.«
Paranoja, drugič. Na otvoritveni prireditvi nedeljskega dopoldneva so se v eni bolj luksuznih berlinskih kinodvoran Filmski loži Astor, ki je vsakemu obiskovalcu ponudila taburét za noge in možnost pitja kavice, zbrali tisti, ki so omogočili judovski festival, njihovi prijatelji in peščica novinarjev. Pred otvoritvenim filmom He's my girl, francosko komedijo o bogatem judovskem geju, ki mu ljubezenske preglavice povzroča arabski transvestit, so se zvrstili številni govori, skoraj v vsakega so govorci vrinili kakšno judovsko šalo. Saj tudi to, da so Judje veseli ljudje, ki se radi šalijo, je sporočilo, ki ga je potrebno lansirati svetu. In kako pomembno je, da se Judje odprejo ostalemu svetu in pokažejo druge plati. Da ne bo prva asociacija vedno le misel na holokavst! Ena izmed gospa, ki je dobila možnost stati pred mikrofonom, pa je zbrane nagovorila, da želi, da so imeli letos zadnjič težave z bitjem festivala, da naj se naslednje leto vsi potrudijo, med vrsticami rečeno, vendarle malo bolj lobirati.
Judovske šale, prvič. Otvoritvena komedija je ponujala številne šale na račun aktualnega dogajanja, od palestinskega problema do medkulturnih razlik v pariški četrti. Bolj politično nekorektna je bila šala, večje odobravanje občinstva je požela. Celoten festival je imel očividno stalne obiskovalce, na večeru stand-upa, ki se je odvil po eni izmed projekcij, pa je komičarka prisotne povprašala tudi po pripadnosti, zato bomo iz preprostega sklepanja rekli, da so bili na projekcijah Judje, sicer različnih narodnosti, v večini. Občinstvu zelo smešna, a ena izmed bolj tveganih šal, ki si jo je privoščila komičarka, Američanka, Judinja in lezbijka, torej prvovrsten recept za šaljenje na svoj račun, je šla takole: »Zaradi vulkanskega prahu in strahu, da na današnji nastop ne bom mogla prileteti z letalom, mi je prijatelj svetoval: Leti na Poljsko, tam pa vzemi vlak do Nemčije. Been there, done that,« je končala, pustila publiki nekaj trenutkov in dodala, da pri tej šali rada počaka, da jo vsi dojamejo.
Judovske šale, drugič. Na enem od filmskih večerov so enega za drugim, predvajali dva enourna dokumentarna filma. V prvem, Forever scared, se glavni junak, v Izraelu živeči Arabec, sooča s strahovi, ki jih občuti na vsakem koraku in na obeh straneh. Drugi, The worst company in the world, pa je zgodba o na pol propadlem zavarovalniškem podjetju v Izraelu, ki na izrazito humoren način pripoveduje o prijateljskih in družinskih odnosih. Z nasmehom na ustih smo zapustili dvorano.
Berlinska publika naj se torej zabava, večno prestrašeni pa naj bodo še naprej na Bližnjem vzhodu. Pa če ste imeli ob omembi Judov kakšne druge asociacije kot holokavst, se misli nanj ne boste smeli in mogli otresti čez slaba dva tedna na četrtem Judovskem festivalu Zagreb. Njegov predsednik, gospod Lustig, v uvodnem spletnem nagovoru piše, da bo »festival poskušal spomniti na dneve, ko je norost vladala svetu, in na čas, za katerega večno molimo, da se zopet ne ponovi.« Se je že, nedolgo in ne preveč daleč od vas, dragi gospod. Sicer pa, nasmej se, Lustig, kmalu bo tudi to že smešno.
Misli so prej na politiko kot film med festivalom bežale Zali
Komentarji
komentiraj >>