* Bojan Z ima za seboj že šest samostojnih ploščkov, od katerih se nam je posebej vtisnila v spomin Xenophonia. Ako vam njegovo skrajšano ime nič ne pove, naj dodamo, da se piše Zulfikarpašič in da je v Parizu delujoči pianist bosanskega rodu. Če ne drugega, ste zanj zagotovo že slišali prek sodelovanj z Vlatkom Stefanovskim ali Paolom Fresom, ali ste ga morda celo že ujeli na kakem poprejšnjem nastopu v Cerknem ali v Cankarjevem domu.

Zagotovo se je Bojan Z v tukajšnjih krajih, še bolj pa v tujini, utrdil kot pianist, ki prireja jazzovsko muziko na balkanski način in igra balkansko muziko v jazzovskem idiomu. Balkanski značaj je tisti, ki njegovemu prepoznavnemu zvoku sledi v veliki večini, a ne zmeraj, kot je bilo slišati na primer v priredbi komada Ashes to Ashes Davida Bowieja na albumu Xenophonia.

Bojana tokrat ponovno poslušamo v triu, a z odvzetim basistom in pritaknjenim saksofonistom. Slednjega, po imenu Julien Loureau, smo poslušali v sodelovanju z Bojanom v njegovem kvartetu in na plošči Koreni. Pianistovo sodelovanje z bobnarjem Kariom Ziadom ima ravno tako dolgo zgodovino, pravzaprav sta tako Loureau kot Ziad sestavna člana tria, ki igra po koncertnih dvoranah že več kot deset let. Bojan, Ziad in Loureau skupaj združeni v zasedbo BoZiLo so maja 2008 naredili prve posnetke koncertov v Parizu in mestu Coutances v Franciji, ki so naslednjega leta izšli pri založbi JMS.

Kot je za Bojana Z značilno, se trio oslanja na balkansko motiviko. Ker ni akustičnega basa, ga pianist nadomešča na Rhodesu. Zato ima zasedba bolj fusion zvok, kot smo ga vajeni pri Bojanu, k čemur pripomore tudi občasno rockovsko bobnanje Karima Ziada. Ojačani basovski toni Rhodesa tu in tam prebijejo zvok posnetka, splošni slab zvok in donenje dvorane pa žal zmotijo poslušljivost vsaj na prvih štirih skladbah ploščka.

A če slednje odmislimo, dajeta Rhodes in klavir primerno barvo zasedbi, četudi je celoten vtis občasno ritmično pust. Vendarle je Bojan v zahtevni klaviaturistični spremljavi dovolj spreten, da vzdržuje pristen balkanski groove, ki ga v podobnih etno-jazzovskih zasedbah redko slišimo v tako žmohtni obliki. K tesni ujetosti trojice verjetno pripomore tudi kilometrina, ki so si jo nabrali s preganjanjem po francoskih odrih.

Kot je Bojanu Z v navadi, so komadi grajeni mainstream-jazzovsko: po zaigrani temi sledi klavirski ali saksofonski solo, ki ga zaključi tema, zaigrana na isti način kot na začetku. Tudi klavirska ali saksofonska improvizacija le redko izstopita iz običajnih melodičnih linij sodobnega mainstreamovskega jazza, četudi se morda kdaj polotita nenavadnejših barv, efektov in prepariranja na klavirju. Še najbolj nenavaden značaj lahko slišimo v skladbi Jakjuka v aranžmaju Ziada in Loureauja. Tu se pianist umakne in prepusti pogovor dvojici saksofona in bobnov, ki se poženeta v povsem suho, a energično ritmično pripoved brez harmonske spremljave. Hkrati pa dvojica tu ne izstopi iz natanko določene forme, kar bi bilo zaradi preprostosti strukture zlahka pričakovati.

Komad nekoliko posebne narave, ki ga gre tu še omeniti, je Ulaz, ki smo ga doslej poslušali v podlagi. Ulaz je Bojan Z poimenoval svoj intro s plošče Xenophonia, od koder si ga je tudi sposodil. Sicer je njegova obdelava nekoliko bolj rockovska, a zato - morda tudi zaradi slabe kvalitete posnetka - izgubi na liričnosti in melanholičnem značaju prvotnega intra. Nekakšen preskok se zgodi tudi v Ziadovem komadu Ifrikya, ki prestavi zvok iz balkanskih v bolj severnoafriške vode.

Jutri bomo torej na Jazzu Cerkno lahko slišali BoZiLo v okrnjeni postavi brez Karima Zaida. Zato se nam najbrž obeta nekoliko manj ritmično intenziven koncert, hkrati pa bržkone tudi bolj melodičen in liričen. Ljubiteljem etno-jazzovske fuzije pa se obeta simpatičen koncert.

pripravila Maja Matić