Sreda, 12. 5. 2010
Bojan Anđelković
Tako kot približno polovica prisotnega občinstva, niti po pol ure gledanja in poslušanja te velikanske in vseobsegajoče umetnine nikakor nismo mogli doumeti »zakaj se je vredno boriti za Wagnerja« in smo zapustili dvorano ter zamudili drugi del Žižkovega predavanja: raje smo šli domov brat Nietzschejevo razpravo »Primer Wagner«, v kateri Nietzsche enkrat za vselej pokaže, zakaj se nam ni treba boriti za Wagnerja ...
Dobro jutro in lepo pozdravljeni v še enem Napihovanju! V prejšnjem tednu smo bili kot vedno prebivalci planeta Zemlje in države Slovenije postreženi s pestro izbiro dogodkov, ki so že sami na sebi lepo napihnjeni, čeprav nam jih uradni mediji nočejo takih tudi pokazati. Tako nam hočejo najnovejše proteste v Grčiji kot po navadi predstaviti kot le še ene izmed številnih protestov, ki so posledica predvsem lokalnih finančnih in političnih goljufij, ne pa kot direktno posledico velikanske goljufije globaliziranega svetovnega kapitalističnega trga.
Ta ponedeljek smo bili v Kinu Šiška prav tako priča predstavitvi nove knjige založbe Krtina - šlo je za predelano doktorsko disertacijo Vasje Badaliča z naslovom »Za 100 evrov na mesec« - v kateri avtor detajlno opiše proizvodni sistem taistega globalnega kapitalizma, ki se je v zadnjih nekaj desetletji preselil iz držav prvega v posebne sive ekonomske cone tretjega sveta. Kot vemo, delavci v teh conah nimajo praktično nikakršnih pravic, delajo po 12 do 15 ur na dan, najpogosteje le za 50, v najboljšem primeru pa za 150 evrov na mesec. Pogosto jim je omejena tudi svoboda gibanja, da otrok v tej tokrat res slabo humoristični rubriki Napihovanje sploh ne omenjamo.
Zakaj Baladič, ki je različne tovrstne cone po vsem svetu tudi osebno obiskal, v njihove kot zapor urejene centre ni mogel stopiti - in zakaj posnetki iz teh con nikoli ne pridejo v medije - je bilo marsikateremu obiskovalcu tiskovne konference v Kinu Šiška jasno. Prav tako, kot je medijskim hišam po vsem svetu povsem jasno, da ne smejo dajati v javnost prispevkov o tovrstnih izkoriščevalskih zaporih-tovarnah, recimo, proizvajalcev športnih copat - če hkrati hočejo še naprej dobivati ta isti izkoriščevalski in umazani denar od taistih izkoriščevalskih in umazanih proizvajalcev copat. Kakopak.
In dokler je torej vsem jasno, zakaj mediji o tem še naprej molčijo, na prvi pogled ni povsem jasno, zakaj o tem molči tudi znanstvenoakademska javnost, saj o pričujoči problematiki resna strokovna literatura skorajda ne obstaja, čeprav gre za, blago rečeno, grozljiv proces, ki se dogaja že nekaj desetletji. Verjetno iz istega razloga, zaradi katerega je tiho tudi širša nestrokovna javnost, se pravi mi, potrošniki, ki nam seveda niti ni treba zatiskati oči pred nečem, kar se dogaja daleč od našega pogleda, nekje tam, v nekem drugem svetu, na nekem drugem planetu Zemlji … Iskreno se vam opravičujemo torej, da smo vam v teh zgodnjih jutranjih urah zamorili ušesa s takšno resno in »oddaljeno« problematiko. Najboljše je, da vsi skupaj, vse skupaj, takoj pozabimo! Gremo na bolj vesele teme: glasba in založništvo, Žižek in Wagner!
Kot verjetno že veste, je imel Žižek ta ponedeljek v Kinodvoru predavanje, povod pa je bila njegova nova knjiga/čitanka »Začeti od začetka«, ki je izšla v okviru projekta Ljubljana – svetovna prestolnica knjige, in sicer v ediciji Cankarjeve založbe Knjige za vsakogar, ki so zanimive predvsem iz enega razloga: stanejo namreč le 3 evre. To je povsem gotovo tudi glavni razlog, da je Žižkova čitanka po le dveh tednih tudi že razprodana, čeprav je tiskana v za Slovenijo neverjetnih 8.000 izvodih, kar jo je naredilo za najbrž najbolj prodajano knjigo v Sloveniji vseh časov.
Ekipo Napihovanja resnično zanima, koliko izmed tistih, ki so knjigo kupili, bodo to zares tudi prebrali. Saj je že pri bežnem listanju knjige našemu filozofskem oddelku postalo povsem jasno, da tukaj nikakor ne gre za »knjigo za vsakogar«, kot se glasi naslov edicije, ampak za odličen izbor 6 ultra-strokovnih in kompliciranih razprav, ki v tej obliki in obsegu v slovenščini še niso bile objavljene - opravil pa ga je nihče drug kot Žižkov nekdanji učenec in verjetno njegov najboljši poznavalec na Slovenskem, filozof in raziskovalec na ZRC SAZU, Peter Klepec. Takšnemu izboru in postopku seveda lahko samo zaploskamo, ne glede na to, da bo večina kupljenih knjig verjetno doživela enako usodo, kot jo je imela knjiga Foucaultovo nihalo v Italiji: ta roman Umberta Eca je namreč postal tako razvpit, da so ga praktično vsi kupili, zaradi kompleksnosti pa seveda še dandanes v glavnem nabira prah po italijanskih domovih.
O predavanju v Kinodvoru z naslovom »Zakaj se je vredno boriti za Wagnerja?« nimamo pravice preveč govoriti, saj je bil filozofsko-glasbeni oddelek naše ekipe tam prisoten le med uvodnim enournim delom predavanja, nato je sledil premor dolg dve uri in pol, med katerim je odšel Žižek poskrbet za svojega otroka, občinstvo pa je bilo prepuščeno torturi predvajanja Wagnerjeve opere Rensko zlato v izvedbi danskega kraljevega gledališča in opere v Köbenhavnu. Skratka, tako kot približno polovica prisotnega občinstva, niti po pol ure gledanja in poslušanja te velikanske in vseobsegajoče umetnine nikakor nismo mogli doumeti »zakaj se je vredno boriti za Wagnerja« in smo zapustili dvorano: raje smo šli domov brat Nietzschejevo razpravo »Primer Wagner«, v kateri Nietzsche enkrat za vselej pokaže, zakaj se nam ni treba boriti za Wagnerja.
In to še ni vse. V roke našega oddelka zadolženega za filozofske kontra-akcije je povsem naključno prišla Žižkova knjiga o enem izmed sodobnih nietzschejancev, francoskem filozofu Gillesu Deleuzu. Po njenem branju je naš kontra-oddelek prišel do ideje za kontra-predavanje z naslovom: »Zakaj se je vredno boriti za Deleuza in Foucaulta«. Žižek gre namreč v pričujoči knjigi tako daleč, da nas seznani s tem, kako se sploh »nimamo kaj čuditi, da je Foucault, Deleuzov Drugi, prakticiral fist-fucking«. In nas takoj potem vpraša: »Ali ni fist-fucking resnični seksualni izum enaindvajsetega stoletja, prvi model postseksualnega erotizma in užitka? Z roko, ki prevzema vlogo falusa, avtonomnega parcialnega objekta par excellence«?.
Čeprav se je Michel Foucault, ki ga Žižek tam imenuje Deleuzov Drugi, javno deklariral kot gej, nam ni povsem jasno, kako Žižek ve, da je ta prakticiral fist-fucking - še manj pa, kako ve, da je Foucault svojo ali tujo roko med tem prakticiranjem doživljal kot parcialni objekt par excellence oz. falus. Kaj če je Foucault tako skušal ustvariti telo brez organov - o katerem piše Deleuze, torej Foucaultev Drugi - v katerem ni bilo videti nobenih parcialnih objektov in nobenih falusov več? Res je, tega ne moremo vedeti. Ne dvomimo pa v to, da Žižek te roke ne more videti drugače kot ogromno podobo lacanovskega falusa. S precej slišno Wagnerjevo glasbo v ozadju, kakopak.
ODPOVED: Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje.
Komentarji
komentiraj >>