CPG Impro je v resnici bolje imenovati ČPG Impro, saj so akterji, torej tisti, ki igrajo inštrumente in uporabljajo svoj glas v zvočno-pesniškem zlitku Primož Čučnik, Ana Pepelnik in Tomaž Grom; kratica CPG pa je sestavljena iz začetkov njihovih priimkov. A to niti ni važno. Včeraj smo bili v prostorih Male dvorane v Španskih borcih priča drugemu izmed štirih dogodkov pod okriljem založbe LUD Šerpa, v seriji Odprte meje.
CPG Impro je v resnici bolje imenovati ČPG Impro, saj so akterji, torej tisti, ki igrajo inštrumente in uporabljajo svoj glas v zvočno-pesniškem zlitku Primož Čučnik, Ana Pepelnik in Tomaž Grom; kratica CPG pa je sestavljena iz začetkov njihovih priimkov. A to niti ni važno. Včeraj smo bili v prostorih Male dvorane v Španskih borcih priča drugemu izmed štirih dogodkov pod okriljem založbe LUD Šerpa, v seriji Odprte meje.
Najprej naj povemo, da je nastop gručice izbranih pod artističnim imenom CPG Impro spremljala prav tako skrbno izbrana in maloštevilna publika sedmih, ki smo si za začetek okrepčali grla z domačo šljivo s tržnice, za tem pa zaplavali v prostranstva toplih zvočnih valov.
Ti zvočni valovi so tistim redkim poslušalcem CPG Impra že znani, Grom se je ukvarjal s kontrabasom, Pepelnikova je brala Čučnikovo novo pesniško zbirko Kot dar, Čučnik sam pa je improviziral na malih objektih oziroma zvočilih, ki jih je po naključnih izbirah vdel v uporabo obenem zlorabljajoč še gramofon in majhen radio tranzistor.
Nihanje udarnosti, torej jakosti tria je poslušalcu podalo podobo, ki se je izkristalizirala v premolkih in utesnjujoči tišini, ki jo je vedno prekinila beseda iz ust Pepelnikove; s tem je dala glasu prav posebno vlogo tiste predcivilizacijske besede - glasu, ki je po Julianu Jaynesu v bistvu vidna v terminu avtoriteta glasu. Če Biblija govori o začetni besedi, Logosu, je v primeru slišane improvizacije tu glas, ki pa nevednemu poslušalcu, torej tistemu nasprotju adornovskega ideala, ne da vedeti, da je v bistvu bran.
Bili smo priča improvizaciji, tu ni dvoma. Vendar je Pepelnikova v svojem glasu ostajala monotona, skorajda patetično že slišana, menjave šepetanja in normalnega govorjenja pa nista dala tolikšnega razpona, kot sta ga bila sposobna dati Čučnik in Grom. Včerajšnjemu asemblažu je tako manjkala prav predstavitev tistega, kar smo bili pričakovali od samega naslova, torej pesniške zbirke.
A da bi v širšem kontekstu kritizirali, to pa ne. CPG Impro je znova pokazal, da v ljubljanskem otroškem vrtcu umetnosti obstaja neka scena, ki je sicer slabo obiskana, a obenem daleč od elitnosti in v kateri lahko poslušalec svobodno komunicira z glasbenikom, obenem pa je glasba daleč izven okvirov že znanega in dolgočasnega, njena možnost sp rejemanja drugačnega pa je skorajda neskončna. Tu so kitajske pojoče igrače in mali ksilofoni, so mali klavirčki in svinčniki, ki se drgnejo drug ob drugega; konec koncev se dogaja sinteza pesniškega jezika in zvočnih prostranstev.
V takem trendu CPG Impro niso sami, zato je že naslednji četrtek v istih Španskih borcih na sporedu predstavitev zbirke Gregorja Podlogarja z naslovom Vesela nova ušesa, z glasbo mu bo v pomoč Sašo Kalan.
Nag je recenzijo spisal Andrej T.
Komentarji
komentiraj >>