Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
UKREP, 2. festival plesnih perspektiv (3779 bralcev)
Ponedeljek, 17. 5. 2010
Zala Dobovšek



Poleg osrednjega programa je letošnji, sicer bienalni, plesni festival UKREP na ogled postavil tudi niz svežih projektov, ki so nastajali v sklopu programa MEDUKREP.

Teoretski spremljevalni program "dramaturški premisleki" pa je pod lupo postavil vprašanja plesne dramaturgije, njenih potencialov, a hkrati tudi uporabne zagonetnosti.

Poleg osrednjega programa je letošnji, sicer bienalni, plesni festival UKREP na ogled postavil tudi niz svežih projektov, ki so nastajali v sklopu programa MEDUKREP. Teoretski spremljevalni program "dramaturški premisleki" pa je pod lupo postavil vprašanja plesne dramaturgije, njenih potencialov, a hkrati tudi uporabne zagonetnosti.

***

Minuli četrtek je Plesni teater Ljubljana ponovno odprl duri UKREP-u, festivalu plesnih perspektiv. Festival je koncipiran kot bienale, njegovo ključno idejno poslanstvo pa razpira široko paleto iniciativ, kot denimo: vzpostaviti učinkovita sodelovanja med umetniki, teoretiki in producenti ter spodbujati nove metodološke pristope festivalskega programiranja, decentralizirati sodobni ples in – kakor sporoča že sam podnaziv festivala – poiskati in motivirati mlajšo generacijo ustvarjalcev sodobnega plesa ter jim ponuditi produkcijske in kreativne pogoje za njihov razvoj in prodor na širšo plesno sceno.

Ker bo teoretični del festivalskega programa, tako imenovan cikel »dramaturških razmislekov«, pod drobnogled postavljen naknadno v oddaji Teritorij teatra, bomo v tokratnem festivalskem terminu svoj pogled uperili predvsem na praktični del dogajanja.  Festivalsko dogajanje je bilo letos umeščeno v dve vzporedni liniji predstav, ki sta se delili na zunanjo in profesionalno produkcijo, drugo pa so zaznamovale predstave, ki so nastale v programu Medukrepa in so bile javnosti predstavljene premierno.

Medukrep je študijsko-ustvarjalni proces, ki (po načelu prilagodljive koherentnosti) poteka v t. i. vmesnem času med dvema izvedbama festivala. Razvojne faze so prikazane že tekom leta, festival pa jih na koncu umesti v svoj program in jih lansira širšemu občinstvu. Ena izmed temeljnih postavk v okviru programa je tudi angažirati mlade dramaturge, da praktično pristopijo k procesu in se skozi razvijanje koncepta soočajo z vsemi kompleksnimi položaji oziroma funkcijami, ki jih lahko znotraj polja sodobnega plesa doletijo.

S svojimi produkti je na festivalu sodelovalo pet skupin Medukrepa, ki jih pravzaprav ni možno kakorkoli tematsko poenotiti, njihova edina skupna točka je bila najbrž le koncept samega izhodišča ustvarjalnega procesa, ki pa se je - kakor je bilo pogosto povedano na pogovorih po predstavah - vsakič znova preusmerjal v drugačne metode študijev, zaradi časovne razpotegnjenosti pa bil nemalokrat podvržen takšnim in drugačnim spremembam, ki so imele za posledico predvsem prestrukturiranje samih članov skupine oziroma avtorjev ter posledično vsebinskih smernic. To je morda posledično botrovalo tudi kakšnim uvodnim - celo »urbano izpostavljenim« - spodrsljajem, a vendar so naknadne predstave več ali manj ublažile tudi ta grenak priokus.

Intermedijski projekt, sicer še vedno v fazi »work in progress«, Stiki prostorov, slike teles se je podal v tehnološko raziskovanje plesa, giba in razvijanja koreografskega materiala. Projiciranje treh plesalk na platno, pri čemer posnetki funkcionirajo po načelu 10-sekundnega zamika, ponudi vrsto možnosti za tovrstno koriščenje videa. Metoda namreč vodi k ustvarjanju gibalnih zank, ki se s podvajanjem na določeni točki začnejo zlivati same vase, po drugi strani tehnika ponuja redukcije plesnega gradiva in nadomeščanje posnetih plesalskih gibov z realno podobo, obenem pa lahko izvaja tudi didaktično vlogo, kjer ponavljanje zavzame funkcijo vadbe, treninga in izpopolnjevanja gibov glede na dane predhodne gibe/napotke drugega plešočega telesa.

Klikni za veliko  sliko:

Če (ne) nehaš plesati, te ubijem! je posegel že po »nevarnih« plateh performansa in se je s tem umestil v sfero bolj radikalnih izvedb na festivalu. Po strukturi šestih postaj ter uvodnega in zaključnega prizora sledimo telesni preobrazbi ženske figure, ki z bolečim pretiravanjem fizičnega napora (zavoljo perfektnega fit izgleda) in neokusne stilske preobrazbe, stremi k realizaciji svojih zvezdniških sanj. Koncept se je opiral na vzporednice z estetiko filmske produkcije 80-ih let, kjer je motiv plesa pogosto igral ključno vlogo, tokratna predstava pa se je z začetno zvočno kuliso in sklepnim rekonstruiranim prizorom »z vedrom vode nadse« konkretno oprla na film Flashdance.

Sklop Medukrepa sta zaznamovali še predstavi (P)razno in Moderni časi.  (P)razno v izvedbi najmlajše generacije sodobnih plesalk na domači sceni (Evin Hadžialjević, Maja Kalafatić, Špela Tovornik in Jasna Zavodnik) se je oprla predvsem na »raziskavo« gledalčeve percepcije oziroma fleksibilnega interpretiranja repetativnega plesnega materiala glede na njegovo umestitev v različne prostorske okvire, glasbene spremljave in vizualne učinke.  Moderni časi pa so skozi splet giba/plesa (izvajalka Leja Jurišić), filmske projekcije (apeliranje na filmsko estetiko Bustera Keatona) in ob koncu tudi neposrednega prenosa iz Second Life-a v prvem delu predvsem preizkušale mehaničnost telesa in njegov odrski efekt po principu previjanja filmskega traku (in komičnosti odrezavega ponavljanja ter karikirane gestikulacije); v drugem delu pa je plesalkino telo stopilo v neverbalno komunikacijo z avatarjem, kjer se je ponovno zgodil dialog na ravni posnemanja gibov oziroma plesne tehnike med realnim telesom in virtualno podobo.

V redni program so se uvrstile še predstave Komad za Matjaža Hanžka (Samo Gosarič), Fiktivne situacije III (Nika Autor, Miha Cigler, Tina Valentan), v nostalgično utopičnem zamahu pa je festival zaključila Utopija (Sebastijan Horvat). Vse festivalske predstave so se malodane po neki nevidni ločnici medsebojno integrirale, s čimer gre predvsem poudariti učinkovito programsko shemo samega festivala. Ta je bila namreč zasnovana kot funkcionalen preplet že uveljavljenih predstav in svežih, premierno predstavljenih projektov Medukrepa. Zdi se, da so se dogodki medsebojno prepletli do te mere, da so njihovi »statusni predznaki« malodane poniknili in se je tako festival celostno izpeljal sicer kot skrajno heterogena celota, a vendar poantirana in idejno jasno podprta – pač z vsemi vzponi in padci, ki so v času razvoja toliko bolj pogosto na preži ...

 

Festivalske prigode je popisala Zala Dobovšek.

 



Komentarji
komentiraj >>