V društvu za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice so pripravili gledališko predstavo, pravzprav vesoljski dokumentarni film z naslovom “Tisto nekaj na nebu”. Tisto nekaj na nebu, v imaginarnem svetu, ki ga ustvari predstava, zavzema mesto, ki ga ima v našem svetu “tisto nekaj, med maminima nogama”. Gre torej za miselno poigravanjem s pozicijo tabuja v družbi in morebitno spremembo le te – predstava nas namreč popelje v svet, v katerem je tabu vreme in samo vreme.
V društvu za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice so pripravili gledališko predstavo, pravzaprav vesoljski dokumentarni film z naslovom “Tisto nekaj na nebu”. Tisto nekaj na nebu v imaginarnem svetu, ki ga ustvari predstava, zavzema mesto, ki ga ima v našem svetu, kot ga tematizira Levi-Strauss, “tisto nekaj med maminima nogama”. Gre torej za miselno poigravanje s pozicijo tabuja v družbi in morebitno spremembo le-te, saj nas predstava popelje v svet, v katerem je tabu vreme in samo vreme.
V takšnem svetu je vse drugače. Družba je na prvi pogled ultra liberalna, lezbijke se spovedujejo pri duhovnikih, pari svingajo, v restavracijah pa jedo škorpijone in gosenice ter pijejo živalsko kri in urin. Omemba vremena, ki je nekoč v preteklosti izginilo, pa je tista, ki povzroča strašansko nelagodje. Umor očeta tabujev – incesta - povzroča premestitev vseh družbenih silnic in po načelu metuljevega efekta vpliva tudi na povsem presenetljivih in navidez oddaljenih točkah. Kot pri paradoksu potovanja v času majhna sprememba v preteklosti povzroči podiranje domin, ki pa pri fenomenu tabuja ni zgolj enovrstno. Njegova umeščenost v sam center družbe namreč povzroči večsmerno padanje domin, ki so razvrščene v obliki gromozanskih vzorcev, kot pri tistih smešnih Kitajcih na youtubu, ki podirajo rekorde.
A kljub temu vsesplošnemu padanju in podiranju sama struktura družbe ostaja ista, prav tako pa tudi njena utemeljenost na prepovedi in iz tega izhajajoča delitev na center in obrobje, na spodobno in nespodobno, na dovoljeno in nedovoljeno. Vsako domino, ki pade, namreč nadomesti popolnoma nova in drugačna, ki pa ima s prejšnjo skupen ravno kraj nahajanja, zato ostaja struktura celotnega vzorca enaka. Po zidovih temnih ulic tako imenovani “vandali” namesto kurcev rišejo sonca, za katera sicer nihče ne ve, kako izgledajo, po skrivnih mailih pa se pasejo čudna sporočila, da vreme obstaja. Če celotno zadevo ponazorimo še z enim primerom, bi lahko rekli, da je menjava družbenih tabujev podobna otroški igri gnilo jajce. Vsebina se spreminja, saj so na stolih vedno drugi ljudje, a forma in struktura ostajata enaki – stoli so postavljeni v krogu, ki v našem primeru ponazarja družbo, a vedno je en stol premalo in nekdo je vedno znova izločen. V predstavi je odstopanje med formo in vsebino še bolj podčrtano z izbiro nastopajočih – duhovnika in policaja denimo igra nekdo, za katerega smo lahko na prvi pogled prepričani, pa naj se to sliši še tako stereotipno, da to ni in v tem svetu nikoli ne bo.
Določitev tabuja, pa naj bo to incest ali vreme, je na prvi pogled vedno arbitrarna, saj je ne podpirajo etični razlogi, kot bi utegnili pričakovati, temveč prej materialna korist. Tako kot je incest prepovedan zato, da se lahko vzpostavi darovanje oziroma menjava med različnimi klani, katere glavni predmet so ženske, je tudi v predstavi vreme prepovedano zato, ker imajo velike korporacije, ki uničujejo naravo, od tega dobiček. Na tej točki se združita domišljijski svet predstave in resnični, sladko-grenki svet brezdomca, saj je fenomen pomanjkanja materialnosti ali vsaj pomanjkanja želje po njej tudi tisti, ki najbolj okarakterizira njegovo življenje. V tem kontekstu postane konsistentno in razumljivo tudi popolno umanjkanje materialnosti v predstavi, saj so nastopajoči brez kostumov in se ne poslužujejo gledaliških rekvizitov.
Če vztrajamo še naprej na točki združitve obeh svetov, lahko opazimo še eno skupno značilnost. V svetu predstave zaseda specifično mesto tudi vloga vesoljca, ki je iz drugega planeta na zemljo poslan zato, da poroča o nenavadnih navadah ljudi. Njegova tujost oziroma nedomačnost mu daje možnost vzvišenega in objektivnega pogleda, ki je nujno potreben pri snemanju dokumentarca o ljudeh. Ta ista distanca, ki omogoča objektivni pogled iz razdalje, a obenem onemogoča popolno participacijo, pa je tudi tista, ki v našem svetu okarakterizira, zopet bi lahko rekli, sladko-grenki položaj brezdomca.
Na prvi posluh smo popolnoma po nepotrebnem že dvakrat uporabili besedno zvezo “sladko–grenki položaj brezdomca”. Ampak tako kot pri tabujih tudi v tem prispevku ni nič tako, kot se zdi na prvi pogled, saj se ravno v tej sladko–grenkosti življenja in nemožnosti njegove ločitve na sladkost in grenkost, na dobro in slabo plat skriva glavni problem. Sladko–grenki sta odločitvi za odpoved materialnosti in za distanciranje od neumnosti polne družbe, ki ju sprejmejo brezdomci. In grenko–sladki sta nasprotni odločitvi, ki ju sprejme večina ostalih. Na tej točki se nam zarišejo številna vprašanja: “Kdo je tisti, ki je zabluzil in si pred tem zatiska oči?”, “Kdo je tisti, ki je potreben pomoči?” in “Kdo je tisti, ki se mora spremeniti?”
Glavna kvaliteta, ki jo vidimo v predstavi in pravzaprav v celotnem projektu Kralji ulice, je ravno v tem, da pusti vprašanja odprta in se ne poslužuje retorike spreobrnitve k absolutno dobremu v stilu “od brezna ceste do srečnega družinskega življenja” ali “od uživalca heroina do uspešnega podjetnika”. Glavno zlo namreč ni ena izmed alternativ, temveč sam diktat življenjskega stila, ki postavlja zid med obema poloma, po drugi strani pa so ravno odprta vprašanja tista, ki nas silijo, da včasih pogledamo tudi na drugo stran.
V nadaljevanju prisluhnite še kratkemu pogovoru z vodjo gledališke delavnice kraljev ulice Marto Štajduhar:
Prispevek je pripravil Jernej Kaluža
Komentarji
komentiraj >>