Sreda, 19. 5. 2010
KatjaPahor
Odpravili smo se v Galerijo Škuc, kjer smo pregledali letno produkcijo Laboratorija Inštituta za Medijsko Umetnost Univerze v Ljubljani. LIMAUL je platforma, ki povezuje podiplomske študente Videa in novih medijev na ALUO-ju in Laboratorij za računalniški vid Fakultete za računalništvo in informatiko, ter jim tako omogoča produkcijo sodobnih umetniških del. Fine in jako sodobne umetnosti16ničnič ...
Sodobno umetniško delo obiskovalca-opazovalca premesti v vlogo udeleženca-soustvarjalca. Premesti ga v nepredvidlijivi kiberprostor, ki mu omogoča, da je udeleženec in opazovalec hkrati. Kot pravi Derrick de Kerckhove: „Avatarji, ki predstavljajo uporabnike, imajo to lastnost, da jih lahko predstavijo kot digitalne figurice ali kot vir uporabnikovega zornega kota v svetu.“ Novi mediji, v nasprotju s tradicionalnimi, ki delujejo na abstraktni ravni, od obiskovalca sprejemajo taktilne, vizualne in kinetične dražljaje in se nanje odzivajo. Interakcijo med uporabnikom in umetniškim delom omogočata hardver in programska koda, ki prvega premestita v drugo.
Digitalne premestitve je naslov razstave v galeriji Škuc, na kateri je predstavljenih deset študentskih projektov, nastalih v Laboratoriju inštituta za medijsko umetnost Univerze v Ljubljani. Podlaga za nastanek laboratorija je večletno sodelovanje med katedro za Video in nove medije na ALUO-ju in Fakulteto za računalništvo in informatiko. Povezovanje študentov je zaradi interdisciplinarne narave produkcije sodobnih umetniških del ključnega pomena. Prav tako pa je pomembno, da imamo v Sloveniji inštitut, ki mlajši generaciji omogoča raziskovanje in ustvarjanje na področju novih medijev. K temu, da bi ustvarjanje potekalo bolj gladko, bi najbrž veliko pripomogel tudi fizični prostor za laboratorij, a ta bo predvidoma prišel s predvidenim kompleksom umetniških akademij v Ljubljani. Kakorkoli že, pomanjkanje fizičnega prostora še ne pomeni, da laboratorij študentom že zdaj ne nudi dovolj kvalitetne platforme za produkcijo in predstavitev umetniških del.
Izbor profesorja Sreča Dragana predstavlja prerez del podiplomskih študentov, ki so nastajala v tem študijskem letu. Vabilo na razstavo nas opozarja na to, da ne smemo pričakovati končnih umetniških objektov, raje naj se osredotočimo na procesualno naravo del in senzibilnost mladih avtorjev za sodobne teme. Večina razstavljenih del je res precej neizpopolnjenih in se ob interakciji z uporabnikom kar noče obnašati tako, kot obljublja. Da o (ne)odzivnosti v realnem času sploh ne govorimo. A storimo tako, kot veleva spremni tekst k razstavi in za trenutek pozabimo na tehnične težave ter raje poglejmo ozadje nastajanja projektov.
Verjetno najbolj dodelan in uporabniku prijazen je projekt Dominika Mahniča Podobe besede. V njem avtor povezuje asociativne procese človekovega mišljenja z delovanjem računalniškega programja. Obenem izpostavi svetovni splet, zbirko informacij kot podaljšek človekovega razuma in njegovega fizičnega prostora. Tako kot v različnih ljudeh beseda sproži nešteto asociacij, se v brskalniku ob določenem iskalnem nizu pojavi nešteto slikovnih zadetkov. Slike prebiramo preko xml dokumenta, ki ga generira PHP skriptni jezik, zato sta preko slednjega Mahnič in programer Klemen Nagode simulirala obiskovalca na strani Google Images. Za prikaz podob na več projektorjih hkrati monitorji komunicirajo prek strežnika, ki podpira „real time messaging protocol“. Ko uporabnik vpiše iskalni niz, se okoli njega začnejo pojavljati podobe iskane besede, ki jo je vtipkal in ga tako postavijo v slikovno atmosfero same besede.
Vseprisotnost informacij v obliki novic, ki so posamezniku v ogromnih količinah na voljo na spletu, problematizira Mirjana Batinić v interaktvni inštalaciji Razmetavanje z besedami, dokler ne izgubijo pomena. Obiskovalec z vključitvijo v prostor, na katerega so projecirani izseki novic, smiselne besedne zveze fragmentira do nesmisla. Vstop v virtualni prostor kot pričetek interakcije med obiskovalcem in umetniškim delom uporabi tudi Alen Floričić. V belem pravokotniku nas pričaka umetnikov avatar, ki v naši bližini spušča precej neprijetne zvoke in nas poskuša odgnati s svojega teritorija.
Let's look Joanne Zajac-Slapničar je sestavljen iz ekrana in ohišja z režo, ki nas vabi, da pogledamo v notranjost. Tam zagledamo spletno videokamero, ki spremlja naš pogled, medtem ko se na monitorju prikazujejo različna sporočila in citati povezani z opazovanjem. Na zunanjem ekranu se nato predvajajo posneti pogledi, ki govorijo o našem odnosu do napisanega. Ekologija in pametni objekti so predmet zanimanja Matije Jašarova v delu Soundswitch. Ta zazna osebo, ki je vstopila v sobo in ji ob njenem odhodu zaigra tri tone. Če jih obiskovalec kolikor toliko pravilno ponovi za njim, ugasne luč.
Sonja Vuk se ukvarja s komunikacijo med mladimi v času tako imenovanih socialnih omrežij in njihovo sposobnostjo razreševanja konfliktov v življenjskih situacijah. Katero igro igraš? se lahko igramo tako, da se usedemo na enega izmed stolov in nato spremljamo razrešitev konflikta. Izbira stola pomeni tudi izbiro jaza, ki narekuje obnašanje likov v video posnetku. Če nam določena možnost postane dolgočasna ali pa se nam zdi preprosto nevzdržna, se lahko presedemo in zgodba bo dobila nov zagon.
Ana Grobler nam ponuja virtualno erotično doživetje v interaktivni igri v nastajanju Treasure Pleasure, kjer si lahko izberemo avatar, s katerim ugajamo izbranemu partnerju z izbranim pripomočkom na izbrani lokaciji. Zasnovana je kot kritika pornoindustrije, a je za zdaj še v beta-verziji. Hermafrodit, roza babnica in vibrator so še premajhna izbira, da bi lahko komentirali. Grešniki v virtualnem in realnem svetu si že v naslednjem trenutku lahko oddahnemo, saj nas za vogalom čaka Nova Cerkev Arturja Felicijana in Andraža Sedmaka. Posredniška vloga katoliške cerkve je izključena, spovedni akt je avtomatiziran. Uporabnik vnese parametre, vtipka spovedno besedilo in že mu je odpuščeno.
Na razstavo Digitalne premestitve v ŠKUC-u moramo resnično gledati kot na razstavo del v nastajanju. V nasprotnem primeru bomo razstavni prostor zapustili z dolgimi nosovi. Seveda upamo, da bomo kdaj videli tudi izpopolnjena dela, ki nam bodo ponudila to, kar obiskovalec-uporabnik od sodobne umetnosti zahteva in pričakuje. Za razne premestitve iz znanih v nepredvidljive prostore je namreč potrebno nekaj več kot le dobra ideja.
Samo za vas se je v ideje potapljala Katja
.
Komentarji
komentiraj >>