Če se postavimo v perspektivo nekoga v najboljših letih njegovega življenja, ki je z vsem bitjem zatopljen v posle, s katerimi poskuša plačevati račune, dobimo snov, iz katere Jared B. Ware ali Aesop Rock črpa navdih za svoj zadnji album Labour Days. Po njegovih besedah so to stvari, s katerimi se lahko njegovi potencialni poslušalci zlahka identificirajo, pa tudi nikogar še ni ustrelil v svojem življenju, da bi lahko rimal o tem.
Plošča Labour Days za vse delovne ljudi tega sveta sprva deluje zelo sproščujoče in nezahtevno. A le za prvi hip. Če se malo bolj poglobimo v njene lenobne ritme kaj hitro opazimo njeno pravo vrednost. Če vas že rušilne bas linije ne bodo zmigale, pa bodo na precej bolj subtilnem nivoju za to poskrbele dokaj presenetljive rešitve. Na videz preproste skladbe nekje v drugem planu skrivajo za hip-hop precej nenavadne zvočne izlive. Iz ozadja slušne receptorje dražijo zvoki zurle v komadu One Brick, ali pa posemplano petje skandinavskih dekliških grl iz komada The Tugboat Complex Pt. 3. Da je slika sveta še bolj popolna pa poskrbi še irsko-keltski melos, ki veje iz komadov Labour in No Regrets.
Labour Days je zagotovo plošča, ki jo ne kupiš zaradi spretnega kovanja rim dežurnega rhymesayerja, temveč v prvi vrsti zaradi glasbe. Saj ne da bi bil Jared zanič - prav pošteno bi brcnili v temo, ako bi mislili tako in temu bodo pritrdili tudi verzi na koncu recenzije - je pa glasba preprosto tako dobra, da nehote pozabimo na rimanje oz. nanj zlahka gledamo kot le še na en inštrument iz celote.
Na albumu kar mrgoli hitov. Vsak drugi komad je pravzaprav vreden svoje singlice. Je pa nekaj, kar morda naredi to ploščo do neke mere konfuzno in zaradi česar bo Labour Days oropan siceršnje pozornosti fantov s kap'cami v širokih hlačah. Izšel je namreč konec lanskega leta pri El-P-jevi založbi Def Jux, ki nas je lani pričela navduševati z mojstri rimane besede, kot sta npr. The Cannibal Ox. V tem kontekstu mu kar nekako manjka prave ostrine, ki smo je sicer vajeni od ostalih Def Jukijev.
Aesop Rock se je pri ustvarjanju te plošče razgledoval po veliko bolj mainstreamovskih vodah hip-hopa kot njegovi kolegi. Na albumu se meša južnjaška uteha Outkastov, urbana konfuzija Nasa in jezičnohitrsko gobcanje Busta Rhymesa, hkrati pa je plošča pravi mali manifest neokomformistične generacije, ki je odraščala konec dvajsetega stoletja.
No Regrets, zgodba male Lucy in njenih sanj v posmehujočem se ji svetu, je verjetno ena izmed najbolj preprostih, a hkrati tudi najbolj globokih zgodb kadarkoli povedanih v hip-hopu. Povrh vsega je zavita še v prikupno embalažo s kančkom otroškosti. Daylight in Flashflood sta največji uspešnici plošče. Prva je že prav filmsko navdahnjena veduta jutranje zore, ki vliva novo luč v človeka po noči obupa, druga pa s svojo preroškostjo spomni na najboljše čase Nasa, iz časov, ko je še hotel »vladati svetu«. Zagotovo pa svetu ne vladajo pisarniški delavci, katerim je posvečena himna 9-5ers Anthem. Njim ostaja le grenak občutek, da osem ur dnevno zapravijo v lovu za sanjami nekoga, ki pravzaprav niti niso oni sami. Matijo Gubca pa se gre Aesop v zadnjem komadu Shovel, v katerem opozarja na vse večjo nestrpnost raje v sodobni družbi, ali kot pravi sam: »You don't wanna be overlooked, but you don't wanna be looked over too much.«
Komentarji
komentiraj >>