* Tri leta so že minila od izida prejšnjega albuma ameriških rokerjev The National, ki nosi ime Boxer. Kljub temu, da sem takrat spisal Tolpo bumov o tem albumu, se v trenutku pisanja današnje Tolpe bumov, nisem mogel spomniti, kdaj je plošča izšla. Če pogosto izide plošč povezujemo z določenimi trendi, ali prelomnimi dogodki, kot so na primer plošče, ki zaznamujejo neko obdobje ali celo generacijo, je to v primeru benda The National oteženo, saj je njihova glasba zavestno ali ne, povsem distancirana od aktualnega glasbenega dogajanja. Njihov že omenjeni četrti album, bi lahko izšel pred desetletjem ali pa naslednji teden, pa to ne bi pomembno vplivalo na to, kako bi bili The National sprejeti pri svojem poslušalstvu.

Podobno lahko rečemo tudi za aktualno, že peto po vrsti, studijsko ploščo z naslovom High Violet. Če izraz »konstantno dobri« izvira iz športne terminologije, so The National eden izmed bendov, ki si ta naziv brez dvoma zasluži. Ob izidu prejšnje plošče je nekako obveljalo, da gre za njihovo najboljšo do tistega trenutka, no z albumom High Violet pa so stopili še korak dlje. Kar mene osebno navdušuje, pa je način kako so to dosegli. Zgodovina popularne glasbe uči, da bendi ki v svoji zreli fazi izdajajo najboljše plošče v svoji karieri, to največkrat počnejo z radikalnim obrati, s katerimi šokirajo kritike in poslušalce in jih, če imajo srečo, tudi navdušijo. En tak primer je denimo kontroverzna plošča benda Radiohead, z imenom Kid A izpred desetih let, ko so Radiohead s preskokom v elektroniko posneli svojo najboljšo, za marsikoga pa tudi najslabšo ploščo. V primeru The National pa je zgodba obratna, saj plošča High Violet ne prinaša ničesar radikalno novega, šokantnega in na prvi posluh v ničemer ne odstopa od tega. kar bi poslušalec pričakoval od benda The National.

Minimalističen rokovski izraz, ki se ne ozira na trende ter ne sramuje korenin, ki se raztezajo prek dveh celin in treh ali celo več desetletij, je temelj, na katerem so The National še vsakokrat izdali ploščo, ki ni razočarala. Ta asketska forma namreč omogoča, da pridejo do izraza individualne kvalitete članov benda, od katerih je najbolj prepoznavna prav gotovo glas pevca Matta Berningerja. Če je Matt kot že rečeno konstantno dober, so The National na aktualni plošči malce več prostora pustili meni osebno enemu najljubših bobnarjev Bryanu Devendorfu, ki je s povsem nepretenciozen igranjem postal eden izmed zaščitnih znakov zvoka The National.

Na plošči High Violet se The National spretno gibajo med subtilnim komentarjem časa v katerem smo in »Joy Division-ovskimi« temačnimi osebnimi zgodbami. Ti dve temi sta neločljivo povezani tudi znotraj skladb, izmenjaje iz verza v verz. Ob, na nek način, povsem konzervativni formi in zvoku, zaradi katerih so The National tudi v širšem smislu zelo nemoteči, in že omenjenem občutku za družbo, svet, oziroma Ameriko, ki jih obdaja, ni bilo nobeno presenečenje, da so The National prispevali del soundtracka za kampanjo ob zgodovinskih volitvah leta 2008, ki le niso prinesle toliko sprememb, kot je marsikdo upal. Ta trpek priokus pa se da najti tudi na aktualni plošči High Violet. Spremembe da ali ne, je bilo takrat retorično vprašanje, ki je ob izidu te plošče nepomembno. The National so ostali kakršne poznamo, kar ni slabo, temveč nasprotno - odlično.

pripravil Primož Vozelj