Zagrebačko kazalište mladih je pod režijskim vodstvom Ivice Buljana v Kosovelovi dvorani CD uprizorilo Garažo - leglo nelegalnih dvobojev sredi letovišča s specialno ponudbo: evtanazijo na tisoč in en način. Fizični teater o degeneriranosti (družbenega) življenja, spektakelski dimenziji smrti in vztrajanju vmes.
Zagrebačko kazalište mladih se je z uprizoritvijo Garaža, ki je svojo premiero doživela v New Yorškem eksperimentalnem teatru LaMaMa, včeraj v angleščiini predstavilo v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.
Centralna figura je devetletnik (odigra ga Vedran Živolić deškega videza), ki ga oče prodaja za nelegalno organizirane fizične obračune v »Garaži«, naj pod pezo emocionalnega in fizičnega izsiljevanja vzdržuje svojo propadajočo družino. Piramidalni sistem brutalnih bitk za preživetje že vnaprej obsoja na brezupnost. Materin diabetes kliče po nadstandardni bolniški negi, nasprotniki merijo v Binata z bolj in bolj nizkimi udarci, denar pa steka navzdol po očetovem grlu (v vlogi očeta je zaseden Frano Mašković).
Okvir porteta družinske tragike polnopomensko razklene kontekst bizarnosti lokalnega turizma, ki izpostavlja vso dvoličnost in absurdno protislovje družbenih relacij ter njene trhle etične temelje. Politika letoviščarskega mesta je iz ohromele brezperspektivnosti namreč našla tržno nišo prav v evtanaziji. Luksuzna odrešitev v pestri ponudbi zadovolji vse okuse in razobeša garaškost boja za (materino in lastno) življenje (v ringu) v porogljivo optiko brezplodnosti.
Prepoznavni režijski pristop Ivice Buljana večplastno prikazuje nepopustljiv obraz realnosti. Bazični ton uprizoritve se cikla v repeticijah garažnega vsakdanjika. V taktiziranem prevešanju moči je silovitost dvobojev dovolj prepričljivo koreografirana, vendar generalno nerazlikovana v vsej mizernosti. Zaostritev je drugje: v umetelni konstrukciji pomenskih nanosov.
Osnovna predloga je Mesarićev romaneskni prvenec kot neolepšana in nepopustljiva detajlna študija življenja prek že poznane metafore borilnih »športov«, ki dokončno izgublja bitko ,v živem pesku družbene in biološke degeneracije. Buljan v linearni tok vpada s spektakelsko dimenzijo morbidne turistične dejavnosti in upodablja sterilno smrt s privlačnimi reklamami, uprizarjanjem diabetičnega razžiranja telesa skozi ljubezensko-sovražni spopad teles, slednjič pa tudi s politično kampanjo, ki poskuša evakuirati življenje mesta. Oba tokova pa se nehote stakneta v Binatovem ekscesu, ko zadavi malega rakavega bolnika, ki je ironično že zapisan lagodni(!) smrti.
Buljanovska neobveznost in sproščenost prehajanja med prizori, predvsem pa njihova simultanost in rapidno spreminjanje fokusa ustvarja avtentičen utrip dogajanja in nepomembnost, tudi zamenljivost posameznika v vrvežu. Kopičenje občutljive vsebine pa skuša skanalizirati v znosnost, ko jo muzikalična podlaga preglasi v žanrsko mešanih songih kar v živo zasedene splitske skupine The Beat Fleet.
Režija črpa izključno iz arzenala telesnosti igralcev, ki se že od samega pričetka ogrevajo za brutalno igro. Preračunljivi človeški okrutnosti se postavlja po robu (artikulacijska) nemoč fanta, ki tu in tam zakrčeno izdavlja posamezne besede ali animalično vrešči do finalne kulminacije, ko pankersko oblaja publiko.
Prav ta razpoložljivost fizisa podloži daljnosežnost metaforičnih spojev, saj vseskozi prepleta dobesedni in preneseni nivo. Metaforika se v drsenju označevalne verige oblikuje v registru fizičnega in vizualnega, ne verbalnega. Ko na primer organizator prireditve, ki je seveda na tej ravni že neki lokalni političar, fanta (spolno) zlorabi. Ali v ponorelem znakovnem multipliciranju pujsastih podob, ki degradirajo (nedoletne) bojevalce na raven potrošnih kosov mesa, s klavnico kot ključnim vsebinskim ekplikativnim (in seveda spet grenko ironičnim) momentom Binatovega (preteklega) stanja. Ali tudi v smiselni zasedbi vlog, kjer se lik župnika v istem igralcu, Goranu Boganu, preplete z rotvajlerjem, ki malega »sfašira« (v zameno za očetovo koristenje spolne usluge), in to v času, ko je Bitka že predana.
V tem zdrsu vrednostnega sistema je paradoksalna tudi vloga verske institucije. Najprej njena nemoč v podobi svetega (in tudi Binatovega potencialnega) očeta, ki ne uspe pospešiti socializacije in premestitve fanta v zdravo in stabilno okolje. Neprilagodljiv komunikacijski sistem pa ob evtanazijskem eskapizmu na celi črti odpove pri ponujanju utehe tuzemskem trpljenju.
Uprizoritev se zmuzljivo izmika z oznako punkrockerske znanstvene fantastike. Kljub temu, da so dramatizirana, izredna stanja gledališču seveda blizu, se prej kot spraševanje po stopnji njihove realnosti, v vmesnem prostoru - dovolj šokantne in še učinkovite embalaže - zabliska vsa absurdnost funkcioniranja družbenih mehanizmov in tudi pristajanja nanje.
Petelina je darovala Asklepiju Nika L.
Komentarji
komentiraj >> Re: Garaško življenje
miloš [01/06/2010]
Eksplojt slovarja tujk. Ene tri stavke sploh ne štekam. In ka pa vem: a ti je blo ušeč?
odgovori >>
Re: Garaško življenje
anđelković [01/06/2010]
se popolnoma strinjam!! - kulturni urednik, ki ga ta dan (jebga) očitno ni bilo na radiu ..
odgovori >>
Re: Garaško življenje
mito [28/05/2010]
a to pomen, da ti je blo dobr al ne???????????
odgovori >>