Deseta sezona nam ljube Defonije se počasi izteka. Kot pa vse kaže, se za prihodnjo jesen ni bati, namig o premoru do takrat namreč jasno namiguje, da bo koncertni cikel nadaljeval tam, kjer bo med letošnjim Jazz Festivalom Ljubljana končal. In če sodimo po sredinemu nastopu norveških Friends & Neighbors, bi nekaj podobnega lahko dejali tudi za jazzovsko godbo iz dežele fjordov.
FRIENDS & NEIGHBOHRS, 26. 5. 2010; Klub Gromka- metelkova mesto, Ljubljana
* Deseta sezona nam ljube Defonije se počasi izteka. Kot pa vse kaže, se za prihodnjo jesen ni bati, namig o premoru do takrat namreč jasno namiguje, da bo koncertni cikel nadaljeval tam, kjer bo med letošnjim Jazz Festivalom Ljubljana končal. In če sodimo po sredinemu nastopu norveških Friends & Neighbors, bi nekaj podobnega lahko dejali tudi za jazzovsko godbo iz dežele fjordov.
Kvartet mladcev v postavi bobni, bas, trobenta in tenor saksofon ali bas klarinet je trenutno sicer na svoji prvi evropski turneji. To pa še zdaleč ne pomeni, da v svoji rodni državi nimajo za seboj precejšnje kilometrine. Vsak posameznik se udejstvuje pri številnih drugih zasedbah, kar trije pa so tudi člani enega od bendov švedskega saksofonista Martina Küchna, čigar opus smo na valovih Radia Študent lahko spoznali že z več zornih kotov. Izobrazba torej, ki se je najverjetneje marsikateri jazzer ne bi branil. Če k temu dodamo tudi tamkajšnjo ugodno študijsko klimo, bržčas še zadnjo tovrstno oazo v evropskem prostoru, potem seveda ni presenetljivo, da se od tam, čeprav gre glede na število prebivalcev za relativno majhno državo, steka kar nekaj všečne glasbene produkcije. Pa naj bo ta zazrta nazaj, naprej ali pa biva nekje vmes.
Zasedbo Friends & Neighbors vleče izrazito nazaj, tja med bebop, modalni in free-jazz, v njihov tradicionalno obarvani zvok pa se prerine tudi še kaj starejšega. Njihov nastop je tako minili v pretežno poznanem tonu, saj kompozicije gradijo po principu zgoraj omenjenih okvirov, pri čemer pa velja izpostaviti precejšen potencial, ki se v njih skriva. Bend namreč odstira tehnično izpopolnjene glasbenike z veliko zanosa in pregledom nad jazzovsko tradicijo. Slednje se je najbolj očitno izražalo v solistični ekskurzijah, ko so reference kar deževale, čeprav je v isti sapi moč govoriti tudi o nekem lastnem izrazu. Predvsem pihalna sekcija z bobni je nakazala na lepo prihodnost zasedbe, da le še naberejo kilometrino in izbrusijo dialoge v skladbah.
Ravno pri kompaktnosti skladb je mladost benda najbolj uhajala na plano. Po efektivnem in energičnem uvodu jih je počasi namreč začelo zmanjkovati, šele proti koncu prvega seta pa so se zopet uspeli ujeti. Ta nedorečenost je svojo potrditev dobila ob zaključku koncerta, ko so s skladbo The Jungle Is A Skyscraper Ornetta Colemana nakazali svojo uigranost znotraj materiala, ki ga obvladajo. To je začutilo tudi zbrano občinstvo, saj je "hommage" Ornettu znalo nagraditi z aplavzom, pa čeprav bi bil slednji še s kakšnim dodatnim parom rok morebiti lahko bolj glasen.
Friends & Neighbors so s svojevrstnim preigravanjem raznoraznih Dolphyjev, Aylerjev, Cherryjev in Colemanov nedvomno prihodnji festivalski favoriti. A za bend, ki ga priporoči sam Paal Nilssen-Love, jim manjka še nekaj več kolektivnega duha, kar pa je glede na število zasedb, v katerih sodelujejo, konec koncev nujno zlo. Vseeno, čas je na njihovi strani in sredina Defonija je v nekaj skladbah to nedvoumno nakazala.
Na Defoniji je bil Tit Podobnik.
Komentarji
komentiraj >>