“Ne na prvo žogo,” se glasi moto letošnjega festivala Prelet, ki je preletel repertoar iztekajoče se sezone Slovenskega Mladinskega gledališča in postregel z dvema gostovanjima, ki napovedujeta prihajajočo sezono. Na katero žogo pa so učinkovale preletene predstave?
“Ne na prvo žogo” je moto letošnjega festivala Prelet, ki je preletel repertoar iztekajoče se sezone Slovenskega Mladinskega gledališča in postregel z dvema gostovanjema, ki napovedujeta prihajajočo sezono. To nedvomno velja za gostovanje, ki je festival otvorilo - Srce moje kuca zanju.
Predstava v režiji vodje gledališča Montažstroj Boruta Šeparoviča in z dramaturgijo Oliverja Frljića se tako kot Frljičev Turbofolk, ki je na Preletu gostoval lani, loteva dekonstrukcije temelja nacionalne identitete - tokrat nogometa. In ker se je Montažstroj začel kot NHK, Nogometno hrvaško gledališče, postane refleksija nogometa obenem avtorefleksija. Če je na prvo žogo to predstava o hrvaški nogometni reprezentanci, je na drugo o njeni vlogi pri politični reprezentaciji in na tretjo o naravi same gledališke reprezentacije.
V prvem delu ob spremljavi zvočnih posnetkov tekme 11 mladih poudarjeno naličenih akterk v adrenalinskem zanosu z nogometnim trenerjem izvaja izvežbano nogometno koreografijo, gibalno rekonstrukcijo nogometne tekme, ki je z zmago nad Angleži leta 2007 dvignila hrvaški nacionalni ponos. Nogometašice slednjega dvigujejo še s hiperseksualiziranim poplesavanjem v slogu navijačic ali barskih plesalk. A šok ne ostane na ravni reprezentacije spola. Na drugo žogo predstava prevprašuje socialno stratifikacijo in njeno nereprezentiranost v medijskem diskurzu. Ali bogati nogometaši in nakičene navijačice res avtentično reprezentirajo hrvaški narod? Hladnen tuš v podobi 11 starejših žensk, ki prizadeto pripovedujejo o svojem životarjenju na Zavodu za zaposlovanje, podeli glas potlačenemu Drugemu nacionalnega ponosa, ki ga slednji kot bučni posnetki tekme nenehno skuša utišati.
Toda ali te izpovedi v gledališkem kontekstu zares avtentično reprezentirajo hrvaški narod? Gre vendar za gledališče, fikcijo. Pomislek ne zmanjša učinka hladnega tuša, saj ga ta anticipira s projekcijo napisa “Gledališče laže” v ozadju. Refleksija o nogometu je na tretjo žogo tudi refleksija gledališča, institucije, ki pogosto širi lažno predstavo neproblematične trdnosti nacionalne identitete, ki prikriva resnično krhkost socialnega sistema.
Samoobtožba laži postane izziv, da gledališču ne verjamemo, če je to po čustvenem pretresu, ki smo ga deležni, sploh mogoče. Če je ta izziv obenem svojevrstni teaser za prihajajočo sezono SMG, h kateri ima prispevati tudi Šeparović, potem je nedvomno močno izzval naše zanimanje.
Mladinsko gledališče je v začetku leta postreglo tudi z uprizoritvijo svežega prevoda Skomin Sarah Kane, o katerem smo govorili že lansko leto. Edine drame angleške provokativne avtorice, ki pri nas še ni doživela debuta (debija), se je režijsko lotil Vito Taufer. Izjemno kompleksno besedilo, v katerem se dialoško, a precej avtistično prepletajo glasovi oseb A, B, C in M in tako ustvarjajo nekakšno ritmizirano poetično strukturo, se je režiser odločil razbiti na posamezne monologe.
Potencialna režijska inovacija, ki je skrita v tem kompleksnem besedilu, tako razvodeni v poenostavljeni, precej klasični gledališki postavitvi. Osebe nastopijo vsaka posebej v svoji klavrni singularnosti, kar jih resda dodatno osami, a predstavi odvzame močno shizofreno noto, ki je prisotna v besedilu.
Prizorišče dogajanja je neka beznica, mogoče star, pozabljen kabare. Tam pijani in obupani pianist, stara osamljena pevka, v otroštvu zlorabljena mlada plesalka in mladi energični nasilnež, verjetno nekje v tisti kritični nočni uri med četrto in peto zjutraj, ko si po statistiki vzame življenje največ ljudi, monološko razkrivajo svoje rane.
Postavitvi tako, predvsem zaradi solidne igre in odličnega gibalne izvedbe obeh mlajših igralcev, Borisa Kosa in Janje Majzelj, uspe pripeljati na oder nekatere od tistih eksistencialnih boli, ki so prisotne v besedilu Sarah Kane. Najbolj bistvenega, dinamike replik, kjer je v hiperprisotnosti komunikacije pravzaprav ravno komunikacija najbolj odsotna, pa Tauferjeva postavitev ne ohrani.
Navidezna hermetičnost besedila je pač prignala režijsko odločitev do razstavitve na posamezne monologe. Škoda je le, da je s tem besedilu odvzela tisto prodornost in dinamičnost, ki ga delata tako zanimivega. Tovrstna postavitev je resda lahko izziv za igralca, ker lahko pokaže vse svoje veščine, gledalci pa smo v sodobnem teatru že malo naveličani zgolj čustvenih izpovedi.
V zaključnem delu festivala se je predstavila zadnja in še sveža letošnja uprizoritev Mladinskega gledališča - Vampir. Dramska pesnitev Marine Cvetajeve govori o pregrešni ljubezni Marusje - Janje Majzelj - do večnega nemrtveca Mladeniča - Primoža Bezjaka - ki za telesno strast zavestno žrtvuje svojo družino in svojo dušo. V režiji Ivice Buljana gledamo dvofazno uprizoritev vampirizma, ki v ruralni in ne v urbani varianti zaseje smrt v človeško sožitje z naravo in njegovo kolektivno veselje do življenja.
Uprizoritev prostorske in časovne oddaljenosti besedila niti najmanj ne skriva, ampak ruskost kmečkega zaselka karikirano izpostavlja v barvitih narodnih nošah, melodiki in plesu, s senenimi kopicami in lesenim pripravki, arhaičnost pa ohranja tudi v jeziku. Krste v ozadju in smrtne napovedi oziroma svarila Mladeniča brišejo momente presenečenja iz vsebinske predvidljivosti, ki se ji zapeljana Marusja niti ne skuša upreti.
Igralsko kratkočasi predvsem pretirana predanost karakterizaciji likov, ki se s tem od njih že distancira, kakor to uspeva predvsem Nedi Bric. Dodatna popestritev zabavnemu prikazu pa je okvir ljudske pripovedke, ki ustvarja atmosferske nianse skozi vodenje Ivana Petrnelja. Vseprisotna subtilna ironija in opozarjanje na dvojni iluzijski okvir uspeta v tej zgoščeni humornosti izluščiti resničnost tragične esence in približata pesnitev vsaj na dveh ravneh.
Če brezumno strastni prvi del odlikujejo živahna barvitost, kolektivni utrip in burkaška poskočnost, se v drugem delu časovno razpotegnejo in zaledenijo v belino snega in kostumov v Marusjinem posmrtnem življenju. Kljub vsej transcendentni lepoti v drugem delu kot (estetskem) negativu in hkrati povečavi prvega, pa se ne gre otresti spraševanja o prispevku k začetni samozadostnosti in pomenski zaokroženosti.
Toliko z letošnjega Preleta, ki ga lahko zvečer še ujamete za rep s Heinerjem Muellerjem v uprizoritvi črnogorskega gledališča in v režiji Eduarda Milerja.
Ob Preletu je spreletavalo Katjo, Pio in Niko.
Komentarji
komentiraj >>