V ugandski prestolnici Kampala se je včeraj začela prva pregledna konferenca Mednarodnega kazenskega sodišča. Države podpisnice Rimskega statuta, ustanovne listine te institucije, bodo do 11. junija ocenjevale dosedanje delo sodišča in odprle nekatere še nedorečene točke njegovega delovanja. Na otvoritvi konference je bilo prisotnih približno 2000 predstavnikov držav, nevladnih in medvladnih organizacij s celega sveta, ki bodo skušali začrtati tudi smer, v katero naj bi se sodišče razvijalo v prihodnje.

Mednarodno kazensko sodišče preganja posameznike, obtožene genocida, zločinov proti človečnosti, vojnih zločinov in vojaške agresije, ki jim zaradi različnih vzrokov ne morejo ali pa nočejo soditi v njihovih domovinah. Glede na to, da so prve ideje o ustanovitvi tovrstne mednarodne institucije stare že skoraj 100 let, je pravzaprav presenetljivo, da so se udejanjile šele s prvim julijem leta 2002, ko je večina podpisnic ratificirala štiri leta prej sprejeti rimski sporazum. Po prvi svetovni vojni je bila mednarodna skupnost pač še preveč nejasen pojem, medtem ko je blokovska delitev po drugi svetovni vojni onemogočala kakršenkoli minimalni konsenz. Vmes se je moralo zgoditi še marsikaj, na primer genocid v Ruandi in Bosni in Hercegovini, preden se je v novo razmerje sil oblikovana mednarodna skupnost ponovno odločila skupaj preganjati najhujše zločine, za katere je bil po grozotah druge svetovne vojne marsikdo prepričan, da se ne bodo več ponovili.

Mednarodno kazensko sodišče, katerega članstvo obsega 111 držav, je do sedaj odprlo pet preiskav, in sicer za dogajanja v severni Ugandi, Kongu, Zahodnoafriški republiki, Darfurju in pred kratkim tudi za Kenijo. Zaenkrat je vloženih štirinajst obtožnic, v priporu pa je trenutno peterica s tega seznama. Med ubežniki sta gotovo najbolj znana Joseph Kony, vodja militantne sekte Gospodova uporniška vojska iz Ugande, in sudanski predsednik Omar al Bašir.

Znano je, da nekatere največje svetovne velesile rimskega statuta niso ratificirale. Med nečlanicami v prvi vrsti omenimo Združene države Amerike, Kitajsko, Rusijo, Indijo, Izrael in Sudan, tako da jurisdikcija sodišča, ki zajema samo države članice, ne obsega niti polovice svetovne populacije. Podpora velesil pa je prav gotovo eden ključnih pogojev za legitimnost kakršnegakoli mednarodnopravno zavezujočega sporazuma.

Predvsem Združene države Amerike so vse od ustanovitve sodišča prednjačile pri ostrih kritikah in nasprotovanju tej ustanovi. Države iz svoje geopolitično-interesne sfere so povsem odkrito nagovarjale, naj rimskega sporazuma ne ratificirajo in hkrati proti sodišču sklepale zares umazane kupčije znotraj Varnostnega sveta. Višek so tovrstna dejanja dosegla v času administracije Busha mlajšega in njegovih jastrebov vojne, medtem ko je Obama že napovedal sodelovanje s sodiščem in status države opazovalke na bodočih zasedanjih držav članic.

Morda še bolj zaskrbljujoč pa je nedavni upor držav članic Afriške unije, ki so napovedale prekinitev sodelovanja s sodiščem po lanskoletni vložitvi odmevne obtožnice zoper sudanskega predsednika al Baširja za genocid v pokrajini Darfur. Nedvomno je šlo afriškim državam v nos tudi to, da se je preiskava zločinov v Darfurju odprla po pozivu, ki ga je na mednarodno kazensko sodišče naslovil Varnostni svet. Vsekakor lahko razumemo odpor afriških voditeljev ob dejstvu, da sodišče vse svoje dosedanje dejavnosti opravlja zgolj na njihovi celini, kot da se tu dogajajo vsa kršenja človekovih pravic in vojni zločini sedanjega časa.

Dvojna merila bodo prav gotovo še naprej predstavljala glavno oviro nadaljnjim prizadevanjem mednarodne skupnosti, da v bodoče skuša na institucionalni ravni kar se le da učinkovito preprečiti ponovitev podobnih tragedij, kot smo jim bili lahko priča v zadnjih letih in desetletjih. Partikularni interesi se predvsem jasno izražajo v eni osrednjih tem konference v Kampali, to je poskus definiranja pojma vojaška agresija. Mednarodno kazensko sodišče v času svojega delovanja zločinov na tej osnovi sploh ne obravnava, saj ne obstaja soglasje o tem, kaj naj bi to pomenilo.

Pri tem je vsakomur jasno, da gre za izrazito politično vprašanje, na katerega se še posebej nervozno odzivajo že omenjene velesile. Predvsem Amerika in Rusija sta v preteklosti večkrat tudi s konkretnimi dejanji dokazali, da se v nobenem primeru nista pripravljeni odpovedati pravici do uporabe oborožene sile zoper druge države, če je to v njunem takšnem ali drugačnem interesu. In če upoštevamo, da pod pojmom agresija lahko teoretično zaobsežemo tudi uporabo oborožene sile znotraj meja suverene države, se lahko še bolje prepričamo, da smo stopili na zares spolzek teren mednarodne realpolitike. Tja, kjer so brez težav lahko pod vprašaj postavljene vse univerzalne mednarodne konvencije in humanitarno pravo. Dejansko se pri tem vprašanju obeta najbolj vroča razprava na konferenci, ki naj bi ostro razdelila nasprotujoče strani. Nekateri analitiki tako celo ocenjujejo, da bi bilo za nadaljnje delovanje sodišča najbolje, če bi rezultat te konference ostal status quo.

Generalni sekretar Združenih narodov Ban ki Mun je ob začetku konference pozdravil zasluge Mednarodnega kazenskega sodišča, ki so po njegovih besedah tudi v tem, da je spremenilo obnašanje in dojemanje ljudi. Odpravljena naj bi bila računica nekaterih, da lahko počnejo karkoli, ne da bi morali za svoje zločine tudi odgovarjati. V določeni meri lahko njegovim besedam pritrdimo. Ustanovitev sodišča in njegovo dosedanje delovanje sta vsekakor neke vrste moralni imperativ in dokaz pripravljenosti mednarodne skupnosti, da brani dosežene standarde. Seveda bo ta moralni imperativ postal res imperativen šele s prvo pravnomočno obsodbo. A tudi med čakanjem nanjo se še ne smemo sprijazniti z aktualnim stanjem.

Mednarodno kazensko sodišče si namreč ne sme dovoliti, da bi se njegovo delovanje dejansko skrčilo samo na preganjanje militantnih verskih fanatikov po pragozdovih afriške celine. Ali pa tistih skorumpiranih diktatorjev, ki jih v trenutni situaciji pač nobena stalna članica Varnostnega sveta ne želi sprejeti pod svoje okrilje. V tem primeru bo sodišče dejansko dajalo zgolj vtis lajšanja lastne vesti in ne tega, čemur naj bi resnično služilo. Javnemu opominu, da morajo vsi, tudi tako imenovani nedotakljivi, odgovarjati za svoja dejanja.

Komentar podpisuje Matej Š.