Ste za ali proti? Se uvrščate med tiste, ki so izgubili stik z zdravo pametjo, ali med tiste, ki si ne pustijo vzeti stika z odprtim morjem? Spadate med narodne izdajalce in kolaboratorje s hrvaškimi okupatorji in v generacijo, ki bo zapravila slovensko morje, ali med tiste, ki tulijo v jalov Janšev rog? Boste izdali mater Slovenijo ali pljunili na mednarodno pravo in evropske manire? Vas je dovolj Slovenca ali ste že preveč Evropejca?
Ste za ali proti? Se uvrščate med tiste, ki so izgubili stik z zdravo pametjo, ali med tiste, ki si ne pustijo vzeti stika z odprtim morjem? Spadate med narodne izdajalce in kolaboratorje s hrvaškimi okupatorji in v generacijo, ki bo zapravila slovensko morje, ali med tiste, ki tulijo v jalov Janšev rog? Boste izdali mater Slovenijo ali pljunili na mednarodno pravo in evropske manire? Vas je dovolj Slovenca ali ste že preveč Evropejca?
Ta vprašanja bi v kakšnem drugem času zvenela smešno in bedasto, toda prav to so danes vprašanja, ki so aktualna v referendumsko razpolovljeni slovenski družbi. Tisti, ki so za in tisti, ki so proti, ob tem razpredajo še o nekakšnih črnih scenarijih, ki naj bi sledili, če bo sprejeta takšna ali drugačna odločitev. Toda pri tem je morda največja nevarnost prav v tem, kar se dogaja med nami samimi, ko se o tem odločamo - da namreč drug drugega obkladamo s primitivnimi kvalifikacijami in se med sabo označujemo za izdajalce in kratkovidneže te ali one sorte, vse to pa zgolj zaradi neke odločitve, ki dejansko sploh ni tako usodna, kot se zdi na prvi pogled. Kajti če bo arbitražni sporazum potrjen, je seveda zelo malo možnosti, da arbitri ne bodo znali najti tistega famoznega "stika" Slovenije z mednarodnimi vodami Jadrana, kot nas ves čas straši desnica.
"Danes se nihče več ne spomni, kdo je bil v Ljubljani v deželni vladi takrat, ko smo na koroškem plebiscitu izgubili Koroško za nekaj tisoč glasov. Vsi pa vemo, da smo takrat izgubili 11 % takratnega prebivalstva in vitalni del nacionalnega ozemlja. Slovenija lahko s sporazumom veliko izgubi, Hrvaška pa ničesar," opozarja Janša. Toda kako bi Slovenija lahko izgubila nekaj, kar morajo arbitri določiti? Slovenija je država, stika na morju pa seveda ni mogoče najti brez povezave s teritorialnim morjem. Ali kdo pri zdravi pameti misli, da nam bodo arbitri predlagali izgradnjo pontona do točke T5? Morda stik zračnega prostora z mednarodnimi vodami? Seveda ne. Dobro, toda zakaj tega, da gre za "teritorialni stik", niso zapisali že takoj, kot to upravičeno sprašuje dr. Pavliha, ki je zaradi tega presedlal k desnici? Tudi to je jasno - saj Hrvaška ni mogla tako odkrito pristati na to, da na vsej črti kapitulira, še preden arbitraža sploh sede za mizo.
In kaj se bo zgodilo, če sporazum ne bo potrjen? Levica grozi z "izolacijo" Slovenije "v mednarodnem prostoru", zmanjšanim ugledom in možnostjo, da se s tem vprašanjem ukvarjajo še naslednje generacije. "Če referendum pade, bodo vsa druga vprašanja o pokojninskih, zdravstvenih in drugih reformah postala drugorazredna. Po toči zvoniti je prepozno, zato zvonim zdaj, ko toče še ni. Ko toča bo, in bo vse grozdje, za katerega smo garali, uničeno, bo prepozno," nas zaskrbljeno opozarja Pahor. Smešno in neprepričljivo. Jasno, sledil bo nov, resen krog pritiskov na Slovenijo, toda prav malo verjetno je, da bo nastopil sodni dan, saj je že danes jasno, da bi se druga faza te politične bitke za prestiž nato vrtela le okoli besedice "teritorialen", ki bi jo Slovenija nato poskusila na vsak način spraviti v člen 3b arbitražnega sporazuma.
In kaj bo rekla Evropa? Seveda bodo najprej poskusili Slovenijo in Hrvaško spraviti pred Meddržavno sodišče v Haagu, toda če ne bo šlo, bo znova sledil tudi pritisk na Hrvaško. Bi Hrvaška ostala neomajna, če bi bilo potrebno v sporazum dopisati samo še eno besedico? Dvomim. Toda velike razlike med takšnim in "popravljenim" arbitražnim sporazumom ne bi bilo. Velika razlika pa bi bila seveda na semaforju, ki kaže Pahorju in Janši dobičke političnega prestiža. Kajti prav za to gre - za napuh in željo tropa naših poniglavih politikov, da prav oni "rešijo problem meje", se vpišejo v zgodovino in si prislužijo svoje bronaste kipce. In že zgolj zato uporaba težkih besed glede referenduma absolutno ni na mestu. Kajti preveč pogosto pozabljamo, da so tisti, ki bodo odločali o tem vprašanju, tudi naši prijatelji, sošolci in člani družine. In zgolj zato, ker bodo za eno ali za drugo povsem legitimno možnost, niso niti neumni, niti izdajalci. Še posebej pa seveda to niso tisti, ki bodo 6. junija ostali doma.
Toda vprašanje, ki je obviselo v zraku še, zmeraj terja svoj odgovor - da ali ne? Na plebiscitu pred dvajsetimi leti je bilo seveda enostavno. Kdo ima torej danes bolj ali manj prav? Odgovor se bo morda zdel nekoliko licemeren, toda vse kaže, da sta obe odločitvi bolj ali manj pravi. Z drobnim pristavkom: vse kaže, da je odločitev za potrditev sporazuma vendarle vsaj za malenkost bolj prava od njegove zavrnitve. Toda, kot že rečeno, to niti ni zelo pomembno. Obe odločitvi bolj ali manj vodita k istemu cilju, le metode in posledice bodo v obeh primerih nekoliko drugačne.
Nerodna oziroma nujna srečna posledica takšnih zabavnih političnih referendumov, ki jih njihovi protagonisti jemljejo nekoliko preveč resno, je seveda tudi ta, da pravzaprav nikoli ne bomo natančno vedeli, kaj bi se zgodilo, če bi bila izbrana druga možnost. Če bo arbitražni sporazum potrjen, bodo seveda nasprotniki sporazuma zmeraj lahko trdili, da bi oni dosegli boljši sporazum, ki ne bi ogrozil slovenske suverenosti na morju. In če bo sporazum propadel, potem bodo zagovorniki sporazuma seveda zmeraj lahko trdili, da bi tudi z arbitražo prišli do čisto iste meje, le za neizmerno nižjo ceno, saj je zavrnitev povzročila izbruhe hrvaškega nacionalizma in onečedila slovensko javno podobo v evropski družbi.
Kdo bo bližje bronastim kipcem za zgodovinsko določitev južne meje, bomo lahko izvedeli že čez nekaj dni. Toda ne glede na to, kdo bo "zmagal", bi se bilo v prihodnje dobro odreči vsaj še eni veliki iluziji. Janez Janša je namreč te dni rekel tudi to: »Naša obala je kratka, imamo samo eno veliko pristanišče in če nas zaklenejo v ozemeljske vode, to ni več pristanišče pomorske države. Izgubimo lahko tudi pravico do samoupravljanja na odprtem morju.« Kar malo težko je verjeti, da se eden od prvih borcev proti samoupravljanju dvajset let pozneje tako goreče zavzema za samoupravljanje - in to celo na morju. Kajti ravno v tem se skriva bistvo problema. Slovenija zaradi simboličnih in varnostnih razlogov seveda potrebuje "stik z odprtim morjem", toda "samoupravljanje" v nobenem morju, kaj šele tako zaprtem, kot je Jadransko, nima prihodnosti. Kar potrebujemo ni samoupravljanje, pač pa soupravljanje. Potrebujemo sporazum, ki ga lahko dosežemo samo s presojo tretjega in spoštovanjem prava, ne pa s samovoljo in izsiljevanjem.
Terminal je spisal Igor Mekina.
Re: SAMOUPRAVLJANJE V JADRANU
Aurelio Juri [04/06/2010]
Praviloma se ne odzivam na kolegine Terminale, ki jih vse ocenjujem kot zelo dobre in vredne poslušanja ter branja, a tokrat se bom na Mekinov vendarle obesil ne le s pohvalo ampak tudi s konkretnim pojasnilom zakaj je vredno iti v nedeljo na referendum in pomagati vladi da se poda v to Božjo arbitražo.
ZAKAJ BOM TOREJ GLASOVAL ZA SPORAZUM O ARBITRAŽI O MEJI S HRVAŠKO?
Zato, ker od rojstva živim ob meji in si želim da je prijazna in povezovalna, ne pa konfliktna in razdvajalna.
Zato, ker je meje treba preseči, ne pomikati in utrjevati.
Zato, ker prizadevanja za povečevanje nacionalnih ozemelj, oziroma politike »velikih naciji«, prinašajo prej zlo kot dobro, v kar nas je znova podučil razpad SFRJ.
Zato, ker razmere ob predmetni meji pred in po 25. Juniju 1991, kot tam živeči prebivalec in dolga leta javni upravitelj ter njen uporabnik, relativno dobro poznam, vem čigavo je na ta dan kaj bilo, kakšno je dejansko stanje danes, da to stanje ni dobro, zlasti za slovensko stran ne, in da ga je edino z arbitražo mogoče popraviti.
Zato, ker kakršna koli bo odločitev arbitrov, nihče ne bo Sloveniji odvzel morja in tudi pomorskega statusa ne, Luki Koper pa ne plovnih poti in razvojnih potencialov.
Zato, ker so trditve nasprotnikov arbitraže večinoma lažne, zavajajoče, neutemeljene in špekulativne, ter računajo na nepoučenost javnosti in na čustvenost njenega odločanja.
Zato, ker sem po hrvaški zavrnitvi sporazuma Drnovšek-Račan 2001, spoznal, da je bilo postalo dvostransko dogovarjanje o meji neuporabno, tratenje časa, vir dodatnih nesporazumov in napetosti, in v Državnem zboru že takrat predlagal pristop k arbitraži.
Zato, ker dosežen dogovor, ki seveda ne določa suverenosti na spornih odsekih meje, sicer arbitraže ne bi potrebovali, ampak ustvarja le pravni okvir zato, da se do tega pride, ponuja precejšnja jamstva za zadovoljevanje slovenskih pričakovanj, oziroma za rešitve na kopnem in na morju, ki bodo popravile stanje, kakršno je danes.
Zato, ker me v to prepričajo ne le lastno vedenje in razumevanje o zadevi, ampak tudi argumenti prave stroke, tiste, ki ima za tovrstno presojanje tako naslov kot kvalifikacije. Vsem doktorjem prava moje visoko spoštovanje, a znanje o mednarodnem pravu in mednarodnih uzancah in še posebej o pomorskem in razmejitvenem pravu dr. Bučarja, Jerovška, Čebulja, Cerarja, pa tudi dr. Pavliho, ki se od vselej oglaša predvsem politično in čustveno, ni mogoče primerjati z znanjem in profesionalnostjo dr. Škrkove, Bohteta, Sancinove, Brgleza, Vlačiča in Grbca in še nekaj pravnikov, kot je dr. Pirnat, ki so znali svoje idejne in politične preference podrediti stroki in razumu.
Zato, ker sem 9 mesecev in sklepni del svoje 20 letne aktivne politične poti prebil v Evropskem parlamentu in spoznal koliko škode si je Slovenija prizadejala v Evropski uniji in širši mednarodni skupnosti z blokado hrvaških pristopnih pogajanj in koliko spoštovanja in ugleda si lahko povrne, če pristopi k dogovorjeni arbitraži in s tem zapre poglavje mejne konfliktnosti z južno sosedo.
Zato, ker verjamem, da imamo vsi ljudje razuma in dobre volje tega cirkusa dovolj ter željo po dobrem sosedstvu in boljšem življenju!
Naj mi bo še dovoljeno, da pozovem tudi vse bralke in bralce radiastudent.si, vse vas, ki nas berete, da v nedeljo ne zamudite priložnosti, da to veliko sranje - pardon zaradi izraza, a tako čutim - prenesemo v druge bolj kvalificirane in sposobne roke! Pa vsem lep vikend in lep pozdrav s Kopra.
odgovori >>