Pričakovan odziv nasprotnikov arbitražnega sporazuma na rezultat referenduma, kjer je bilo poleg parlamentarne opozicije še kar nekaj drugih organizacij, bi lahko vulgarno prevedli tudi takole: več kot polovica je dejala: „Jebite se Slovenci, mi smo ZA odvzem vaše zemlje ne glede na izid arbitraže." Pa da samo na kratko skočimo čez pričakovane odzive, ki kažejo, kako dolgo bo ta rezultat še odmeval na slovenskem političnem in družbenem polju.
Pričakovan odziv nasprotnikov arbitražnega sporazuma na rezultat referenduma, kjer je bilo poleg parlamentarne opozicije še kar nekaj drugih organizacij, bi lahko vulgarno prevedli tudi takole: več kot polovica je dejala: „Jebite se Slovenci, mi smo ZA odvzem vaše zemlje ne glede na izid arbitraže." Pa da samo na kratko skočimo čez pričakovane odzive, ki kažejo, kako dolgo bo ta rezultat še odmeval na slovenskem političnem in družbenem polju. Janez Janša je tako takoj dejal, da to ni zmaga arbitražnega sporazuma, ampak žalosten dan, ki naj bi pokazal, kako zelo je slovenska javnost razdeljena glede vprašanja, ki je zanjo eno najpomembnejših. Bilo je govora o takšni razcepljenosti, da bi človek pomislil, da smo že na robu državljanske vojne in se začel oboroževati. Da niti ne govorimo o vizionarskih zgodovinskih napovedih, da bo bo to čez nekaj desetletij zelo žalosten dan v slovenski zgodovini in primerjavah s Koroškim plebiscitom.
A kaj bi Janša dejal, če bi bil isti izid obrnjen? Verjetno ne tega, da je razočaran, ker je zavrnitev sporazuma zmagala s tako majhno razliko in da so slovenski državljani razcepljeni. Prešerno bi slavil. Prav tako bi po tej logiki težko razumeli, kaj poreči na referendum o samostojnosti Črne Gore. Tudi tam je bil izid zelo tesen in šlo je za veliko - recimo temu - „večjo" stvar, pa vendar ne moremo govoriti o neki usodni razcepljenosti. In na primer, če bi bil na morebitnem referendumu o novem družinskem zakoniku ta zavrnjen z minimalno večino, ali bi kdo iz desnice, za katere je heteroseksualna družina osnovna celica družbe, govoril, da je Slovenija pri tem usodnem vprašanju preveč razcepljena? Verjetno ne.
Vendar pa izgovorov ni manjkalo. Peterle je prednjačil s svojo izjavo, da so ga nekateri klicali in mu povedali, da jih je strah obkrožiti „PROTI", ker potem ne vedo, kaj bo z njimi, ko bodo šli na hrvaško obalo. Medtem pa je Matej Makarovič včeraj v poreferendumski oddaji na nacionalki govoril, da je vlada bolj mobilizirala ljudi in da veliko tistih, ki so bili „PROTI", ni šlo glasovat. Torej, če bi glasovalo več ljudi, potem bi bil po njegovem sporazum zavrnjen. Dejal je celo, da če so šli za sporazum glasovat samo podporniki Socialnih demokratov - ki so tako in tako glasovali za Pahorja in ne za sporazum - je to ob tej udeležbi, ki je bila malo čez 40 odstotkov že dovolj, da je referendum uspel. Torej, v bistvu je po Makaroviču večina proti, le ni se udeležila referenduma. „V bistvu smo proti", če parafraziramo predvolilni slogan nacionalne stranke. Ob kakšni drugi priložnosti zagotovo ne bi uporabljal takšnih argumentov.
Makarovič pa tudi pozablja, da je pri takšni nacionalni tematiki veliko lažje izkoristiti iracionalne nacionalistične afekte množic, zato je to toliko večji poraz za opozicijo. Morda je do njega prišlo zaradi nespretnosti desnice oziroma Slovenske demokratske stranke, ko je v svojo kampanjo spustila ljudi tipa Boris Popovič, ki je v Kopru zganjal neokusno kampanjo, in Zmaga Jelinčiča, ki jim s svojimi bizarnimi izjavami verjetno le ni toliko koristil, kot so mislili, da jim lahko. Konec koncev, kako pa izgleda, če Jelinčič nabija o bogatih evropskih levičarskih demokratih, ki hočejo prodati slovensko zemljo, za njim pa lahko v kadru vidimo naslednjega nastopajočega evropskega poslanca Lojzeta Peterleta.
Po mnenju predsednika Zbora za republiko Gregorja Viranta se bo ta referendum vrnil vladi kot bumerang. V mislih imamo seveda napoved Slovenske demokratske stranke oziroma Janeza Janše, da ne bodo podprli vstopa Hrvaške v Evropsko unijo na glasovanju v parlamentu, dokler ne bo znana razsodba arbitraže, kar so že kritizirale institucije Evropske unije. Vendar bo Hrvaška pripravljena za vstop v unijo vsaj leto prej, kot bo znan rezultat arbitraže. Potezo lahko razumemo kot ponoven poizkus nabiranja političnih točk na notranjepolitičnem polju, saj ni realno pričakovati, da bi Slovenska demokratska stranka, ko se bo o tem glasovalo, zares skušala blokirati Hrvaško, ker gre tukaj za veliko širši interes.
Referendum je na koncu potrdil napovedi, da Slovenska demokratska stranka in njeni priležniki ne bodo sposobni sprejeti poraza, kajti večina je bila „ZA", ampak bodo še naprej iskali vse mogoče izgovore in govorili o razklanosti državljanov. Pri tem pa morda začeli s še bolj agresivno retoriko. To pa kaže, da tema o slovensko-hrvaški meji še dolgo ne bo izginila iz notranjepolitičnih debat tudi po tem, ko bo sklep arbitraže znan in meja urejena. Za nasprotnike sporazuma bo ta tako imenovani zgodovinski dan ne glede na rezultat arbitraže in končno rešitev mejnega vprašanja s Hrvaško očitno ostal v spominu po tem, da je več kot polovica udeležencev na referendumu dejala: Jebite se Slovenci, mi smo „ZA" odvzem slovenske zemlje!
Komentar je spisal Urh.