Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Berlinski dokumentarni forum, prvi del (2739 bralcev)
Četrtek, 10. 6. 2010
zalavi



Berlinski dokumentarni forum je svojo prvo edicijo doživel pretekli teden v Hiši kultur sveta. Festival se odloča zavrniti klasično konceptualiziranje dokumentarnega kot objektivnega posnemanje resnice ter velikopotezno postaviti nova pravila.
Slogan oziroma usmeritev novonastalega foruma - New practices across disciplines sledi programski logiki reperezentacije dokumentarnega v vizualni in performativni umetnosti, literaturi ter filmu. Prvi del Foruma, ki ima namen postati bienalen, se je zgodil konec prejšnjega tedna v berlinski Hiši kultur sveta. Po besedah umetniške vodje Hile Peleg se festival odloča zavrniti klasično konceptualiziranje dokumentarnega kot objektivnega posnemanje resnice ter velikopotezno postaviti nova pravila. Refleksija avtorja, umestitev v politični, ekonomski in družbeni kontekst, analiza performativne narave produkcije in post-produkcije, so zahteve nove renesanse dokumentarnega.

Prvo renesanso dokumentarnega je po drugi svetovni vojni vršila generacija post-vojnih režiserjev, ki so nasprotovali dokumentarnim praksam totalitarističnih režimov. Neorealistični filmi Alaina Resnaisa, Edgarja Morina, Fredericka Wisemana in Marcela Ophulsa objektivnost in resnico oblikujejo v novih načinih produkcije in distribucije.

Širitev in transparentnost zgodovinskega konteksta ter spajanje prve dokumentarne renesanse z današnjo, na enostaven način prikaže film Henchman Glance. Film je posnetek osebe, ki gleda Resnaisev dokumentarni film Noč in megla. Prikaz krutosti nacistične dejavnosti v koncentracijskih taboriščih dobi novo dimenzijo, ko ga predvajajo v Jeruzalemu na tajnem delu sojenja vojnemu zločincu Eichmannu. Storilec postane priča. Eichmann neprizadeto opazuje. Zasuki v pogledih se zdijo ključni za razumevanje te nove dokumentarnosti.

Umetnostni kritik Okwui Enwezor, umetniški vodja predzadnje Dokumente, ter eden od kuratorjev Foruma je v sklopu Rules of evidence: Text, Voice, Sight s pomočjo vizualnih umetnikov in teoretikov izpostavil sedanjo krizo dokumentarnega in razširil nove dokumentarne diskurzivne prostore. Te so umestili v sam prostor dogajanja v berlinski Hiši kultur sveta ter v dnevno časopisje. Z objavo razvpitih dokumentarnih fotografij so želeli na novo razložiti produkcijske in distribucijske pogoje fotografij, ki so jih kasneje označili za politično manipulacijo. Obdelane fotografije so odprle problematiko znosnosti objavljene podobe ter njihove nad-uprizorjenosti. Neolepšana resnica je danes soočena z mnogimi omejitvami – kaj je dopustno za gledalčevo oko, kje so meje prikazovanja političnega in družbenega nasilja z namenom argumentiranja pozicije šibkejšega?

Retrospektiva filmov nemškega režiserja Michaela Mrakitscha je bila izbrana za potrditev problema tolerantnosti podobe in izključenosti kritične artikulacije dokumentarnega. 1974. leta Mrakitsch s televizijsko ekipo v pozabljeni afriški francoski koloniji Djibouti dokumentira do obscenosti brezsramne podobe in pomanjkanje zgodovinskega konteksta. Prikaže pravo, nagnusno in nemoralno naravo kolonializma in obdobja, ki mu sledi. Čez 17 let se namreč vrne v zdaj osvobojeno državo in ugotovi, da se pravzaprav nič ni spremenilo. Sooči se z resnico, z bedo nemoči, ki mu onemogoča posneti prave slike.

Hegemonične strukture moči svoja pravila postavljajo tudi v samem polju dokumentirane podobe. Kdo bo na političnem plakatu, kam bo obrnjen njegov pogled, kje bo besedilo in kakšne barve bo njegova koža niso zanemarljiva vprašanja. Preteklo delo libanonskega umetnika Rabiha Mrouéja v veliki meri zaznamuje preučevanje bejrutskih plakatov, ki so v regiji povečini naseljeni s podobami mučenic in mučenikov. V svoji gledališki predstavi, nekakšnem dokumentarnem foto teatru, umetnik predstavi svoja stališča do grafičnih oblikovalcev političnega gibanja Hezbolah.

Po izraelsko-libanonski vojni so se leta 2007 na bejrutske cestne svetilke naselile žrtve Hezbolaha. Ob podrobni analizi je Mroué ugotovil, da so mučeniški obrazi kopi-pejstani na eno telo, telo vojaka v militantni uniformi. Borcem so vzeli telo in izvedli celo po njihovi realni smrti virtualni zločin, tokrat brez dokaznih madežev. Zaprti v večni mučeniški krog obrazi drug drugega opazujejo s plakatov. Ker stojijo na sredini bulvarja, jih dobro vidijo le vozeči. Zaradi hitrosti se zdi, kot da je cela vrsta podob le en gibajoči frame, kar nam Mroué tudi prikaže s preprosto animacijo. Mučeniški obraz postane obraz vseh, torej obraz boga, ker pa bog nima osebe, se izkaže, da je bog pure action, prepričan v posmrtno življenje podob, zaključi libanonski umetnik.

Kombinacije različnih form predstavljene na Berlinskem dokumentarnem forumu širijo diskurzivno polje. Dokumentarno ni samo žanr filma, fotografije ali neke druge medijske forme, je pojav reprezentacije, vpet v zapleteno serijo odnosov in struktur. Podajanje konteksta je vodilo novih pravil dokumentarnega, ki bodo svojo reflektivno in evalvacijsko naravo najlažje doživeli prav na podobnih forumih in festivalih. Te pa se že soočajo s tveganjem, da se bo subjekt dokumentarnega – resnica, znašel tam izključno kot predmet umetniške prakse.

Prvi berlinski dokumentarni forum, ki ga v celoti posnetega najdete na spletu, je obiskala Zala


Komentarji
komentiraj >>