Zora Stančič se v galeriji ŠKUC predstavlja s samostojno razstavo, naslovljeno Rez. Občutke po razstavi bomo strnili v nekaj odstavkov, ki jim prisluhnite v sredinih Finih umetnostih ob 16.00 ...
Rez v grafični umetnosti ne pomeni konca. Rez je začetek, je spreminjanje materiala v podobo. Je ključni trenutek, zaradi katerega material postane matrica in s tem umetniku omogoči reprodukcijo in manipulacijo. Za Zoro Stančič je rez dejanje osvoboditve, pomeni pa tudi iskanje globine. Z vsako zarezo globlje. Razstava Rez v galeriji ŠKUC nas pelje zmeraj globlje v avtoričino obsesivno zarezovanje in nam postopoma razkriva vse faze njenega ustvarjanja.
Zora Stančič galerijo spremeni v svoj intimni prostor. Obiskovalec vstopi v kraj, kjer je vsak korak ustvarjanja pomemben in zato tudi dokumentiran. Razstavljeni so tako končni izdelki, posegi v galerijski prostor kot tudi matrice, viri navdiha in osebni dnevniki. Razstava Rez nam razkriva avtoričino ustvarjalno zgodovino, ne da bi se osredotočala na njena dela, v ospredju je proces. In seveda ključni, osvobodilni moment tega procesa, rez. Ta je rdeča nit vseh njenih del, tudi tistih, ki jih ustvari s pomočjo računalniške manipulacije.
Ob pogledu na razstavljene objekte in dela se nam zazdi, da smo osebno povezani z umetnico. Občutek intime še podkrepi postavitev razstave, kjer avtorica domišljeno izkorišča svetlobo in temo ter njun vpliv na človekova občutja. V zadnjem delu razstave pristanemo v domačni dnevni sobi, kjer se na knjižni polici med ostalo literaturo skrivajo avtoričini osebni dnevniki. S tem, ko nam dovoli in nas praktično poziva k temu, da jih prelistamo, nam razkrije še zadnji manjkajoči del sestavljanke. Razmišljanja o umetnosti in svetu, ki so pripeljala do prvega reza, se nam odpirajo list za listom. Čeprav proces listanja povzroča občutek kontinuitete, je ta večkrat prekinjena z izrezki iz časopisov in obrobnimi zapiski. Zareze, ki jih s tem ustvarja, spominjajo na njene podobe, ki so same po sebi fragmentirane, razstavljene na posamezne reze. Gledalca nenehno poziva, da celotno sliko ustvari sam.
Zora Stančič nas v ŠKUCU premetava iz enega občutja v drugega, zdaj nam prikazuje grenkobo, drugič nas preseneti z lahkotnostjo in humorjem. Sledimo različnim obdobjem njenega ustvarjanja, ki jo prav tako mečejo iz enega počutja v drugega. Konstanta je le rez, akcija, ki nikoli ne bo izpopolnjena. Zato razstavljeni objekti, ki jih ponavadi na razstavah ne vidimo, saj ne predstavljajo končnih izdelkov, le ozadje, delujejo kot nekakšni artefakti, dokaz, da so tudi podobe del procesa.
Z razstavo Rez je Zora Stančič ponovno dokazala, da obvladuje razstavni prostor. Tako kot gledalčeva občutja, kar doseže s surovostjo in grobimi potezami svojih podob. Prenese nas iz enega občutja v drugega, pri čemer ji pomagata prvinskost in dinamičnost akcije zarezovanja. Motivi so preprosti, a raznoliki. Navdih črpajo iz življenja in odnosov, iz zakladnice pop-arta ali neposredno iz narave. Občutek, v katerega je obiskovalec razstave Rez vržen, morda najbolje opiše avtorica sama, ko pravi, da je na njeno razmišljanje najbolj vplival francoski Novi val. Občutek lahkotnosti, ki ti ga dajejo novovalovski filmi, čeprav o njih razmišljaš še dolga leta. S to primerjavo pa z razstavo in svojim delom potegne še veliko drugih vzporednic.
Razstava Rez bo na ogled samo še do nedelje, 20. junija, večer prej pa bosta v okviru Poletne muzejske noči potekala delavnica lesoreza z Zoro Stančič in vodeni ogled po razstavi z avtorico.
Ob kamiličnem čaju je po zgodovini listala Katja.
Komentarji
komentiraj >>