Simon Vene recenzira ljubljansko edicijo trajajočega projekta Subkulturnega azila, v katerem rokerji pojejo pesnike ... (v celoti!)
ROKERJI POJEJO PESNIKE, 19. 6. 2010; Kino Šiška, Ljubljana
* Nekaj minut pred osmo večerno uro smo stali pred Kinom Šiška, „bentili“ čez „uscano“ in hladno uverturo v koledarsko poletje; zazrti v vodno pustinjo, skozi katero so se posamezni deževni ljudje med kapljami prebijali pod kap pred in v notranjost „Kina“, kjer je bilo v manjši, pritlični dvorani „Komuna“ že vse nared za živo predstavitev projekta „Rokerji pojejo pesnike“.
Projekt, „Rokerji pojejo pesnike“ je prve korake naredil leta 1996 v okviru mariborskega študentskega radia MARŠ. Do danes je posnetih pet zvočnih albumov, na katerih je zabeleženo sodelovanje več kot dvestotih ljudi, ki jih druži ustvarjanje poezije in rock glasbe.
Točno ob osmih, kot je bila napovedana predstavitev, nam je peščici zbranih povezovalec programa predstavil dogodek in „bend“, ter sodelujočega avtorja poezije; nato je bend ali „kant avtor“ odigral skladbo ali dve, izjemoma tudi tri. Kratke, a izčrpne govorne predstavitve avtorjev in avtoric glasbe in pesmi, katerim so sledile glasbene izvedbe, so na odru, v tej ponavljajoči se maniri, v dveh urah in pol zvrstile okrog devetdeset nastopajočih zbranih v devetnajst bendov. Kljub številčnosti ljudi in zasedb, ki so se izmenjali, nisem občutil teže procedure na odru, kar pa ne morem reči za povezovalca programa, ki se je v nekem trenutku opravičil zaradi neizkušenosti v takšni vlogi. Predstavitve so delovale tudi kot vezni tekst, ki je zapolnil čas za menjavo bendov, ki so v nasprotju s pričakovanji potekale kratko in gladko, ko se navadiš na revialni tip literarno-rockovskega dogodka.
Dvorana se je počasi polnila. Težo dogodku je dajalo napovedano snemanje nacionalne televizije in radia. Avditorij med odrom in mešalno mizo je ostajal prazen, razen nekaj izjem, ki smo stopili v prostor namenjen občinstvu. Morda je bila sila zazrtih kamer premočna, morda se je malo ljudi imelo za občinstvo. Le pogumni, fotografi in radovedni smo se občasno zadrževali v „panoptikumu“. Delež občinstva se je povečeval na račun nastopajočih, ki so opravili svoj nastop, a se je večina vse do konca zadrževala in povsem zapolnila prostor za mešalno mizo ter levo in desno stran prizorišča.
V višnjevo rdečem vozilu amfibijskih lastnosti, pridobljenih v vodni ujmi, ki je pozno pomladansko pokrajino obarvala v siv odtenek, se glasno predvajana godba s ploščka „Rokerji pojejo pesnike 5“, meša z zvoki škripanja brisalcev, dežnih kapelj, ki udarjajo ob pločevino in vetrobransko steklo. Pridušen zvok motorja drži osnovno monotono linijo z dna zvočne lestvice.
Peti, zadnji plošček omenjanega literarno glasbenega projekta je bil izdan konec leta 2009. Subkulturni azil in Mladinski kulturni center Maribor sta motor projekta, ki je ob zadnji, peti izdaji prevozil nekatere meje.
Temni se, bliža se osma ura, ko iz vozila stopim v lužo pred Kinom Šiška. Glasba devetnajstih bendov, ki sem ji prisluhnil v soboto zvečer v „Šiški“ je seveda - rockovska, v širini, ki jo je ta glasbeni pristop osvojil skozi razvoj glasbe v dvajsetem stoletju. V predstavitvah smo lahko slišali tudi podrobnejše opredelitve posameznih godcev. Swing, blues, punk, rock, rock'n'roll, garažni rock, country, etno-ljudska glasba, jazz, soul, težki rock, metalski pop, metal, hard core, kantavtor, popevka so različna žanrska imena, s katerimi so poskušali z besedo opisati glasbo, ki jo izvajajo. Raznolikost, avtorska izraznost glasbenih skupin in posameznikov v projektu „Rokerji pojejo pesnike“ skoraj v popolnosti pokriva izročilo zahodne glasbene umetnosti, umanjkajo predstavniki resne, oziroma klasične in elektronske glasbe. Meje med glasbenimi praksami so umetne, šteje odločitev in okus poslušalcev ter takšne ali drugačne zmožnosti izvajalcev.
Poezijo so prispevali mlajši uveljavljeni slovenski pesniki in pesnice, z izjemo enega „Amerikana“. Devetnajst bendov je izvedlo pesmi štiriindvajsetih poetov. V soboto v „Šiški“ so bili nevidni. Magično, besede brez ljudi. Skrivnostno. Besede nevidnih iz ust in grl drugih. Pa vendar je bilo druženje prijetno, tako s prisotnimi kot z nevidnimi.
Po besedah organizatorja se v septembru zaključi glasbena obdelava pesmi za šesto različico „Rokerji pojejo pesnike“. Če ste bili v soboto v Kinu Šiška ste lahko že ujeli nekaj novosti z naslednje različice. Tistim, ki niste bili, lahko zaupam, da bodo svežino vnesle glasbenice, ki bodo prisotne v večjem številu kot do sedaj.
Za, radikalno, avantgardno, improvizacijsko nadgradnjo projekta „Rokerji pojejo pesnike“ je recenzijo spisal Simon Vene.
Komentarji
komentiraj >>