Nedelja, 27. 6. 2010
zoranp
N'dourjev najbolj sveži album vzpostavlja v njegovo aktualno delo dve stalnici. Z njegovimi zadnjimi tremi studijskimi albumi se je njihova produkcijska frekvenca ustalila na treh letih. Toliko je namreč preteklo od fenomenalnega albuma »Egypt« do njegovega predzadnjega »Rokku Mi Rokka«, in zdaj spet do tega zadnjega. Druga pa je koncept. Nastanek vseh treh je bil podložen s prepoznavno skupno temo. Referenca zadnjega je seveda reggae. (v celoti!)
* V tem desetletju se je frekvenca izdajanja studijskih albumov Youssouja N'dourja ustalila pri treh letih. Tako smo leta 2007 dobili do letos zadnjega »Rokku mi rokka (Give & Take)«, ki v primerjavi s prejšnjim »Egypt«, izdanim leta 2004, ni bil tako zelo odmeven. Za razliko od njunih predhodnikov za oba omenjena velja, da je N'dour z njima vzpostavil tematsko prepoznaven konceptualni pristop. V tem smislu je bil »Egypt« zagotovo njegov najbolj radikalen, glede na predhodne poskuse spogledovanja z zahodnjaškim popom pa tudi nepričakovan obrat v aktualiziranje in regeneriranje glasbene zgodovine na osi Egipt-Severna Afrika-Senegal.
Morda je bil »Rokku mi rokka« glede tega manj izrazit, vseeno pa je bil skupni imenovalec projekta povsem razberljiv: senegalska glasba – popularna in še bolj tradicionalna – ni zgolj domena tam prevladujočega ljudstva Wolof in njegove kulture, ampak vsebuje mnogo bolj pestre sestavine. Zato je na omenjenem albumu mednarodnemu občinstvu ponudil priložnost, da spozna tudi glasbene vplive severnih predelov Senegala in Mavretanije. Zato je k svojemu ustvarjanju pritegnil tudi temu primerne seneglaske in mavretanske sodelavce ter znane glasbene goste. Letošnji »Dakar – Kingston« pa že z naslovom dovolj neposredno napove ustvarjalno temo. Še več, celo poreklo vsebin in oba kraja njihovega preoblikovanja.
Reggae je za N'dourja stara ljubezen. Skladbe z njegovimi vplivi in vzorci je uvrščal na svoje albume že od zgodnjih 90. let prejšnjega stoletja. Ob neki priložnosti je tudi povedal, da je zanj Bob Marley eden pomembnejših glasbenikov sploh. Vendar pa sam nisem pričakoval, da se bo kdaj odločil za album, ki bo v celoti takšen. Zdelo se je, da bi bilo to vseeno preveč enoznačno. In, roko na srce: ob poslušanju tega novega albuma se na trenutke zazdi, da je sama zamisel sicer vznemirljiva, a res nekoliko šibka. Oziroma bolje: da se kljub prizadevanjem in posebnemu potencialu v temi, avtorstvu in sodelavcih na koncu vseeno ni udejanjila s takšnim navdihom, da bi bila zagotovljena povsem homogena in v celoti prepričljiva podoba albuma. Ne nazadnje ne gre spregledati dejstva, da je Youssou nanj uvrstil kar nekaj priredb starih, celo zelo starih skladb, prevedenih v reggaejaške obrazce. To je lahko prav toliko zanimivost kot simptom pomanjkanja ustvarjalnega naboja, ki naj bi ga zagotovila sama zamisel. Vseeno pa »Dakar – Kingston« ni album, ki bi nas po končanem poslušanju pusti nepotešene, prikrajšane ali celo razočarane. Čeprav je tudi res, da marsikoga ne bo povsem zadovoljil. Še posebej ne tistih med ljubitelji žlahtnega afropopa, kakršnega se sicer pričakuje od N'dourja, ki slabše razbirajo reggaejaške citate in historične reference ter pomanjkljivo poznajo sam ustvarjalni kontekst, ne nazadnje pa tudi pomen in kvaliteto sodelujočih jamajških glasbenikov.
Album je sicer primerno obilen. Nanj je uvrščenih 13 skladb. Vse so tako ali drugače N'dourjevo delo; tako po glasbeni kot po besedilni plati. Če enega ali drugega ali pa kar obojega v posameznih skladbah ni prispeval sam, je to naredil z različnimi senegalskimi in francoskimi sodelavci. Ob njegovem prispevku pa skoraj enakovredno izstopa opravljen aranžerski posel. Za priredbe N'dourjevih skladb v reggaejaško formo je seveda poskrbel Jamajčan. In to ne kateri koli, ampak Tyrone Downie, človek, ki je bil dolga leta v samem epicentru reggaejaškega dogajanja. Vanj je vstopil s 13-imi leti, davnega leta 1969, kar v družbi Boba Marleyja. Pozneje je bil član The Wailers v njihovem mojstrskem obdobju, sodeloval je s Peterom Toshem in s tandemom Sly & Robbie, potem pa se je preselil v Francijo, kjer je nadaljeval predvsem s producentskim delom za tamkajšnje hip hop in reggae ustvarjalce, npr. za Tontona Davida in nam dobro poznanega Tikena Jaha Fakolyja. Ob aranžmajih vseh sklad je Downie prispeval produkcijo tudi tega albuma, v posameznih skladbah pa še vse klaviaturske pasaže.
A to še zdaleč ni edini jamajški prispevek k temu albumu. Močna izvajalska ekipa, ki jo je zanj sestavil Youssou, vsebuje številčno kar enakovreden prispevek senegalskih in jamajških glasbenikov, kar je tudi prav. Nekaj malega pa so dodali še francoski »studijci«. Med jamajškimi velja omeniti veterane - saksofonista Deana Fraserja, basista Michaela Fletcherja in kitarista Earla »Chinno« Smitha. Od tam pa prihajajo tudi še en kitarist, trobentača, trombonist in bobnar Shaun »Mark« Samson. Z njimi je Youssou spomladi 2009 v legendarnem studiu Tuff Gon v Kingstonu najprej posnel osnovo, ki jo je nato dodelal doma v Dakarju s sodelavci iz svoje matične senegalske skupine Etoile de Dakar. Album je svojo končno podobo doživel v pariških studiih. Tu je pomagala še ena skupina glasbenikov, med katerimi velja omeniti pevsko Julio Sarr. Za povsem posebne poudarke pa so potem v posameznih skladbah poskrbeli še izbrani gostje.
Tako že v uvodni skladbi albuma z naslovom »Marley« svoj bonus k imidžu tega albuma prispeva legendarni reggaejaški poet Mutabaruka. Sploh je skladba »Marley« med lucidnejšimi izdelki. Še posebej je vredno prisluhniti besedilu. Pozneje se v priredbi skladbe »Joker«, vzete z leta 2002 objavljenega albuma »Nothing's in vain«, pojavi pevec Patrice, v skladbi »Africa Dream Again«, ki je bila prvič objavljena na istem albumu, pa nigerijska pevka Ayo, ki smo jo sicer nazadnje srečali kot sodelavko Tonyja Allena na njegovem albumu »Secret Agent«. Še enega pomembnega reggaejaškega pevskega gosta moram omeniti. To je Morgan Heritage v skladbi »Don't Walk Away«. Poleg skladb, ki jim poseben pečat dajejo prav našteti gostje, izstopata še prav za ta album napisana Youssoujeva novost »Black Woman« in hvalnica »Bamba«, s katero se avtor še enkrat klanja svojemu duhovnemu učitelju Cheikhu Amadouju Bambi. Vsekakor pa ne smemo spregledati, da se album zaključi z novim branjem pesmi »Pitche me«, ki je davnega leta 1986 izšla na prvem N'dourjevem širše dostopnem vinilnem albumu »Immigres«.
Večino tega bomo tokrat tudi poslušali. Verjamem, da bo po tem tudi vaš vtis o albumu »Dakar – Kingston« soroden mojemu: »Zanimiv album. Prav je, da si je Youssou N'dour vzel priložnost in ustvarjalno uresničil svojo ljubezen do reggaeja, a zagotovo zmore tudi več.«
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>