Slučajno spoštovano občinstvo Radia študent-Marš pozdravljam in obveščam, da sem zaradi svojega včerajšnjega pogojnega beračenja in prve kantavtorske Polnočnice žal pozabil na svojo tedensko obveznost pisno sestaviti prispevek »10 eurov na sedem minut« in ga moram tokrat spisniti v uri in pol četudi polž ponavadi za 5200 znakov porabim vsaj pet do šest ur. Neoliberalni kapitalni mendra tudi mene. Crkne naj , gospódarje pa na veselo prevzgojno delo.

V sredo smo se članici in člani Pohorskega bataljona sklepčno sestali v Železnikih pri Šembreku in Eriki v Kulturnem centru Bajta na letošnjem Tretjem delovnem srečanju. Fotke in Predlog zapisa sklepov smo objavili na www.dodogovor.org v novicah . Že pred sestankom sem se odločil, da ne sprejmem SAZAS-ovega predloga za izvensodno poravnavo. K tej odločitvi je pripomoglo zgražanje moje bojevite soproge Arijane nad njihovim seznamom terjatev. Niso upoštevali naših naknadno poslanih soglasij avtorjev, niso upoštevali dveh izjav v italjanskem jeziku, vsi z njihovega jebenega seznama so bili v celoti avtorji izvedenih del in mnogi med njimi naši redni sodelavci in prijatelji. Ti niti ne bodo nikoli videli denarja od SAZAS-a, niti se ne strinjajo s SAZAS-ovo terjatvijo, ker so svoje avtorske pravice podarili nam.

Pred letom 2004 v Sloveniji se avtorica, ki je bila hkrati tudi izvajalka NI SMELA sama dogovarjati o svojih avtorskih pravicah neposredno z organizatorjem nastopa. To je bila po našem mnenju neustavno. Na srečo bo našemu društvu v daljšem, negotovem in zamudnem boju na sodišču pomagala advokatska pisarna Senica. Društvo prijateljev zmernega napredka bomo torej v dvajsetem letu svojega obstoja nadaljevali pravdanje in s tem tudi utrudljiv spektakel nesporazumevanja z društvom bogatih avtorjev katerega član sem tudi redka živina Marko Brecelj.

V četrtek dopoldne sem prvič v življenju po telefonu govoril z Dragom Kosom, ker sem bil evforičen. Na Radiu so namreč dopoldne objavili vest, da je Komisija za boj proti korupciji ovadila tako rekoč moje društvo SAZAS. Seveda ne poslušam Radia a me je o tem obvestil zaveznik iz višjih krogov (ne želi biti imenovan oziroma javno pohvaljen). Dragotu za katerega direktor Dušan Jesih iz Črnomlja pravi , da je drag in da ni kos, sem v svojem imenu, v imenu društva DPZN in v imenu Pohorskega bataljona čestital za korak. Naštel sem mu tudi pomembne in zame boleče podrobnosti o dogajanju na nedavni SAZAS-ovi Skupščini. Najbolj znani nogometni sodnik med izganjalci duhov mi je rekel, da bodo s SAZAS-om imeli še dosti dela. Obljubil sem mu svoj brezplačni nastop in bo mojo ponudbo z veseljem čimprej izkoristil.

Državni praznik me je v petek presenetil in razveselil predvsem zato, ker je bil dela prost dan. V MKSMC smo zvečer predvajali 35 milimetrsko kopijo norveškega filma North (režiral ga je Rune Denstad Langlo). Tridesetletnik, ki tablete splakuje z alkoholom potuje čez neskončne poljane snežne beline z motornimi sanmi potem pa na smučeh, vztrajno proti severu kjer ima sinčka. Srečuje osamljene , sebi podobne ljudi , ki mu pomagajo na poti skozi tesnobno sedanjost proti negotovi prihodnosti. Pomlad prihaja, led poka in motorne sani osemdesetletnika potonejo ter za seboj potegnejo lastnika, ker se je z nogo priklenil na njih in je tako želel umreti. Veselo črn film v kolorju, še en globoko človeški nordijski sunek, zelo pet.

Za soboto nam je Arijana, urednica na bolniški iz popolnoma rekreativnih vzgibov pripravila holivudnega »Neslavne barabe«. Tudi med mladimi priljubljen Quentin Tarantino je na tri kolute spravil zabaven po ameriško protinacističen triler . V njem esesovce skalpirajo, družinski človek Goebels od zadaj fuka francosko prevajalko, prekanjeni lovec na Žide pa si sicer briljantno reši tisti del kože na katerega glavni ameriška baraba z nožem ne vreže kljukastega križa. Je melodrama, je izobraževalni spektakel, so nianse razumljive samo ameriškemu tržišču. Ne bom si vzel časa za ogled v drugo.

Ker je tudi nogomet politika sem se veselil zmage Gancev nad Združenimi državami Amerike. S pomočjo dokumentarnih posnetkov prizorov veselja na afriškem kontinetu bi se gotovo dal napravit dolgometražnik. Stotine miljonov onih, ki delajo cel dan za en euro in pol imajo junake svojega kontinenta in svoje zlorabljane in teptane rase. Namesto mojega fotra, ki jih je deset let v francoskem jeziku poučeval fiziko in matematiko bom za njih navijal do konca in še naprej. Simpatiziram pa tudi z Nemci, ki so jih porazili Srbi.

Kot sem že omenil na začetku; včeraj sem otvoril Predkopergroundovo sezono svojih Pogojnih beračenj na Čevljarski ulici sredi starega Mestnega jedra Kopra. Odslej nameravam vsak dan uro in pol petigrat mimoidočim , ki navadno ližejo sladoled in jih zanimajo predmeti v izložbah. Za denarno pomoč s petjemigranjem prosim zgolj tiste, ki jim moja dela ugajajo. Zato je beračenje pogojno. Seveda ne zavrnem drobiža onih , ki se samo sklonijo, odvržejo drobiž in grejo naprej. Sem sicer načelen a tudi v načelnosti je zdravo ostati zmeren. Včeraj mi je taka politika prinesla celih štirinajst eurov.