Sreda, 30. 6. 2010
Martin Horvat
Madame Butterfly lahko razumemo kot parafrazo šale o globalizmu, saj slovensko gledališče uprizarja opero, v kateri nam italijanski libretist pripoveduje zgodbo o Japonki, ki sredi svoje domovine sanjari o svojem ameriškem možu. Če je opera daljna potomka antičnega gledališča, v katerem so, sicer iz drugih razlogov, moški igrali ženske vloge, pa je danes ta njena specifičnost zasedanja vlog glede na vokalne lastnosti pevcev prignana do neke povsem druge skrajnosti. Le v operi so Japonci lahko modrooki.
Razen letošnjega specialnega fuzbalerskega bisa je sezona bolj ali manj povsod pri koncu. Do jeseni je konec s institucionaliziranim teatrom, konec je z basketom. Predstave so odigrane, veliki finali so odigrani. Temu primerno se tudi naša sezona zaokrožuje z nekoliko posebnim in veličastnim finalom, s premiero ene velikih opernih klasik v ljubljanski SNG Operi in baletu.
Za preteklo sezono - ali celo sezone - v katerih smo lahko videli le skromno število premier in tudi malo ponovitev starejših postavitev, so se v ljubljanski operi poskušali oddolžiti z udarnim zaključkom. V ponedeljek so v Cankarjevem domu predstavili premiero Puccinijeve Madame Butterfly, ki je trenutno vodilna v svetu, vselej pa vsaj znotraj lestvice top 10 najbolj izvajanih oper. To je toliko bolj zanimiv podatek glede na dejstvo, da je bila po svoji krstni uprizoritvi v milanski Scalli leta 1904 izžvižgana in s strani kritikov raztrgana na kosce.
Na račun okrnjenega produkcijskega outputa ljubljanske opere se sicer lahko odpravimo iskat potešitev v Zagreb, Trst in nenazadnje Maribor. A čeprav ob tem lahko v Trstu doživimo tisti poseben italijanski odnos do opere, ki je vsaj en razlog, zakaj je dobro, da Trst ni naš, pa mora ljubljansko glasbeno gledališče, če se njegovo mesto želi imeti za prestolnico, dati več od sebe. Seveda je to težko, če je taka ustanova brezdomka, brez primernih prostorov za vaje ansambla in je prisiljena iskati prizorišča za izvedbo pred publiko od predstave do predstave.
Eno glavnih nadomestnih prizorišč je v zadnjem času predstavljala Gallusova dvorana Cankarjevega doma, ki pa je neprijazna do poslušalcev in neizprosna do pevcev, saj jih orkester zaradi njene velikosti in akustike v glasnejših delih preprosto pogoltne. Tudi na ponedeljkovi premieri so temu zaradi tehnične neustreznosti dvorane podlegli vsaj enkrat prav vsi, vključno z zvezdo večera, ameriško sopranistko Takesho Meshé Kizart.
O zapletih okrog izvedbe in smiselnosti načina prenove stavbe ljubljanske opere ne bomo izgubljali besed. Kar je važno, je, da nam obljubljajo prvo predstavo v prenovljeni hiši še letos novembra. In ker ob tem prenovo poleg arhitekture in tehnologije doživlja tudi umetniško vodstvo, lahko računamo na celostno prenovo, ki bo SNG Operi in baletu z novo sezono dala tudi novo življenje.
Madame Butterfly, ki jo v teh dneh lahko vidimo in slišimo v »cankarju«, je nastala v koprodukciji prav s prej omenjenim tržaškim Teatro Verdi. Orkester in ansambel ljubljanske opere sta ob pomoči tujih pevk in pevcev v naslovnih vlogah oživila scenografijo in kostumografijo, kot so ju pred kakšnim mesecem gledali v Trstu. Ti sta klasično konservativni, prav tako pa režija Giulia Ciabattija v ničemer ne tvega in ne podlega poskusom samosvoje in nerazumljive interpretacije, kakršnim smo včasih mukoma priče. S tem pa ta postavitev ni samo prijetna na pogled. Brez nabuhlega buržoaznega okrasja ohranja digniteto opere kot umetniške zvrsti in ne kot družbenega momenta, ko se stare dame predvsem zgražajo nad vrstnicami svojih hčera, ki se drznejo takega dogodka udeležiti v hlačah.
In zakaj se je - če nekoliko ironično parafraziramo Žižka - potrebno boriti za opero? Madame Butterfly je zgodba o japonski gejši, ki se doma pred svojimi sorodniki poroči z ameriškim vojaškim mornarjem. S tem dejanjem nezaslišano prevzame njegovo vero, svojo hišo pa razglaša za hišo Amerike, dežele, ki je sama nikoli ni videla. Njen mož, gospod Pinkerton, kmalu zatem odide nazaj v svojo domovino. Tam se poroči z Američanko, Japonka Butterfly pa mu med neomahljivim čakanjem na njegov povratek rodi otroka, ki sta ga verjetno spočela na predvečer njegovega odhoda.
Madame Butterfly lahko razumemo kot parafrazo šale o globalizmu, saj slovensko gledališče uprizarja opero, v kateri nam italijanski libretist pripoveduje zgodbo o Japonki, ki sredi svoje domovine sanjari o svojem ameriškem možu. A bolj zanimivo je tole: proti koncu se Madame Butterfly zazre v svojega sina, ki ga je rodila Pinkertonu in se vpraša: »Od kdaj imajo japonski otroci modre oči?« Njen otrok pa, če izstopimo iz zgodbe, ni edini Japonec z modrimi očmi na tem odru. Celotna zasedba namreč sestoji iz pretežno modrookih pevcev, zamaskiranih v Japonce, kraljuje pa jim temnopolta sopranistka v vlogi bledolične gejše.
Če je opera daljna potomka antičnega gledališča, v katerem so, sicer iz drugih razlogov, moški igrali ženske vloge, pa je danes ta njena specifičnost zasedanja vlog glede na vokalne lastnosti pevcev prignana do neke povsem druge skrajnosti. Le v operi so Japonci lahko modrooki.
Pod cvetočo češnjo je Pinkertona čakal Martin.
Komentarji
komentiraj >>