V svoji poeziji se Rok Horžen loteva vprašanj smisla, se vdaja, si spet premisli, trpi, razmišlja o ljubezni, zaradi nje popizdeva, šprica s peper sprejem, si spet opomore, se naveliča in tako naprej. Torej poskuša razreševati razna eksistencialna vprašanja, s katerimi se sreča vsak posameznik na neki točki življenja. Vse v najlepšem redu. A danes, ko lahko vsakdo izda svojo knjigo, to ne more biti več dovolj.
Kot bi rekel Dragan Živadinov, ni dobre in slabe umetnosti. Je samo tista, ki je bližje resnici, in tista, ki je od nje bolj oddaljena. Iskanje resnice je sicer samosvoje, a tu gre najbrž za idejo absolutne resnice. Kar v resnici hočem povedati je, da mi je kurcanje tujega dela skrajno neprijetno opravilo, zato v tem vedno poskušam poiskati vsaj nek element, ki bi v sebi skrival pozitivne lastnosti.
Tako se je storilo tudi pesniškemu prvencu Roka Horžena, ki poskuša najti svoje mesto med pesniki mlajše generacije v Sloveniji. V svojo zbirko pesmi Nočna slepota, ki je izšla v samozaložbi Kreater teater, je zapisal nekaj več kot 50 strani pesmi. Te so v večini osebno izpovedne pesmi, ki se začnejo in končajo v krajšem fragmentu brez konteksta, ki je tudi v celoti prepuščen bralčevi interpretaciji. Tega v drugih zapisih, ki variirajo v svoji poetičnosti, ne moremo najti. Nekaterih verzov in tudi celotnih pesmi bralec namreč ne more prenesti niti na svojo izkušnjo, ker so tako ozko usmerjene samo na svojega avtorja. Ti delčki in celote na določenih mestih delujejo kot dnevniški zapisi, preneseni v verze, zaradi česar obstaja možnost, da avtomatično postanejo tudi sami sebi namen.
V svoji poeziji se Rok Horžen loteva vprašanj smisla, se vdaja, si spet premisli, trpi, razmišlja o ljubezni, zaradi nje popizdeva, šprica s peper sprejem, si spet opomore, se naveliča in tako naprej. Torej poskuša razreševati razna eksistencialna vprašanja, s katerimi se sreča vsak posameznik na neki točki življenja. Vse v najlepšem redu. A danes, ko lahko vsakdo izda svojo knjigo, to ne more biti več dovolj. Zato se zna zgoditi, da bralec pri njem pogreša nek prodornejši in drugačen pristop k tem vprašanjem od tistega, ki je že tolikokrat slišan in prebran.
Sicer se v Horženovih pesmih dá zaslutiti idejo in željo po kritiki otopelosti tistih, ki se vdajajo v usodo na tako nekonstruktiven način, kot je recimo s pirom v roki. Morda pri tem kritizira ravno samega sebe. A ta poskus moraliziranja izpuhti, ker avtorju zaenkrat še ne uspe izbrati besed, ki bi spustile bralcu konkreten šamar in mu dale misliti. Ta sicer avtorjevo naveličanost in kritiko lahko zasluti, a zdi se, da si bo moral pesnik svoj jezik še precej izostriti, preden mu bo uspelo ustvariti pesniški izraz, sposoben subverzivnega delovanja, za katerega se zdi, da bi ga rad spodbudil. Krleža je nekoč nekje zapisal: »Pisati se može kao i disati. Čovjek bi se ugušio kad ne bi pisao punim prsima.« In zdi se, da Horžen še ne piše s polnimi pljuči, da se ob njegovem pesniškem vdihu zasliši še nek kadilski pisk.
Jurij Hudolin na prvem zavihku zbirke slavi »iskriv humor, samoironijo, samokritiko in zrelo refleksijo« Roka Horžena, kar mu daje vero in upanje v mlado slovensko poezijo. Sicer bi res lahko šli v skrajnost in Horženove besede brali ironično ter njihovemu sporočilu poskusili pripisati bolj konkreten in realistično dojet vnos resnice v tekst, kot jim jo sicer lahko. Pa vendar ostaja do tega trenutka nejasno, če bi bila to pravilna odločitev. Večina pesmi zbirke Nočna slepota namreč deluje tako naivno, da bi jih morda edino taka interpretacija približala »resnici«. Sklepam, da je Hudolin prehitro prišel do svojih zaključkov. Vse, kar tako pogreša med mlajšimi pesniki, je pravzaprav že tu. Omenimo samo en primer. Tu je recimo poezija Katje Perat, prav tako pesnice mlajše generacije, katere najmočnejši adut sta ravno samoironija in kritičnost do sveta, ki jo on v »slovenski pesniški borilnici« tako pogreša. A vrnimo se raje k Roku.
V času družbenega razvrednotenja se zdi, da je ravno ironija eno redkih sredstev, ki človeka sploh še lahko držijo v opoziciji do mišljenja večine. Horžen se tega zaveda, a mu tako s preprostimi rimami kot tudi z bolj pripovednimi zapisi vseeno spodleti pri tvorbi učinkovite ironije, njegov jezik pa v svoji preprostosti deluje prevečkrat infantilno. Med obema je seveda tanka meja, ki pa jo kljub vsemu povedanemu na določenih mestih ne prestopi. Tako v tej zbirki najdemo tudi uspešne ubeseditve naveličanega pogleda na okolico, zaradi katerih avtorju vseeno z zanimanjem tudi prisluhnemo.
Verjetno pa je obstoj tovrstne poezije upravičen, saj jo nek določen krog ljudi tudi potrebuje. Predvsem tisti, ki se lahko poistovetijo z običajno razcepljenostjo preprostega človeka, ki sloni nekje ob šanku ali pa vsaj razmišlja o tistih, ki to počno. Ker - kot bi rekel Horžen sam - »oni vsaj nekaj imajo. Tisto, kar sanjajo, si tetovirajo na kožo, razočarani delujejo samo navzven […]«.
Da ponoči ne bí oslepela,
vitamina se A je najéla
Jelena.
Komentarji
komentiraj >> Re: Rok Horžen: Nočna slepota
Mojra [07/07/2010]
Brala sem Nočno slepoto in mi je všeč zaradi neposrednosti. Bere se na dih, od začetka do konca, torej ni dolgočasna. Opisuje dogodke kakršni so in niti ne poskuša izboljšati poezije kot take same. Gre za nekaj drugega - dober občutek za opzovanje okolice. Pesmi bralca ne puščajo na cedilu. Res pa je, da je poezija otročje moška.
odgovori >>